(30.09.2013)

Praskajoč zvok oglja po papirju me spominja na tiktakanje. Niti ni, da bi bil zares podoben. Nekako se mi mudi. Prazen papir me spravlja v paniko. Sovražim odsotnost definicije. Teče mi čas, jaz pa se bolno silim, da bi nekaj ustvarila, pa čeprav vem, da ne šteje če ni »od srca«. Zijam v fotografije in se trudim na papir spraviti pogled pijanca. Smešno, ampak to so moji poskusi, da bi se znebila gnusa, ki me počasi žre od znotraj.

Nekje sem pred kratkim prebrala: "Don t make excuses for him. U can t stick flowers to an asshole and call it a vase". Nasmejala sem se do amena. Vse vem. Vse mi je jasno in sama sebe preziram, ker sem se začela počutiti, kot ena od tistih razočaranih žensk, ki na FB non stop limajo razne citate o tem kakšna naj bi bila ljubezen. Kot, da jih bo kdo prebral in videl globje, se strinjal z njimi. Večno upanje, da te bo nekdo razumel in se te usmilil, da bo moški, ki te je prizadel spregledal, potočil solzico in se vrgel na kolena ter prosil odpuščanja.

To mesto se mi gabi. Malomeščansko, zanemarjeno, polno ljudi, ki se »družijo« v svojih grupah in ne marajo ostalih grup. Obrekovanje, zahrbtnost, skrivanje. Počutim se tuje. Na živce mi gre small talk, ko tako in tako veš, da je pogovor brezvezen, pa se vseeno trudiš, še sama ne vem zakaj sploh, saj imam jasno podobo o človeku in točno vem, da tam ni in ne bo ničesar. Druženje. Vsak s svojim kozarcem v roki, toliko kozarcev, kot je pač potrebno, da se sploh kaj »dogaja«, pa čeprav je vse samo trenutno in namišljeno v alkoholnem idiotizmu.

Odnos z mojim moškim je skrajno bolan. Odnos mene, do same sebe je skrajno bolan. Zato vsi ti papirji in vse to tiktakanje. Rada bi narisala tisti frivolen pogled pijanca, ki se mi gabi, tisto bistvo vsega kar je narobe z mano. Rada, bi si naslikala, da bi vizualno dojela vso to ničevost, nezaupanje, zamere in sovraštvo. Ja sovraštvo.

Moški so me imeli vedno radi. Naj bi imela nek šarm. In to mi je vedno pomenilo veliko. Kot dokaz, da sem pa ja nekaj vredna. V tem momentu se počutim staro in izrabljeno. Svoja najbolj plodna leta sem dala nekomu, ki je izmaličil vse kar mi je včasih nekaj pomenilo in eno za drugo te »želje« spremenil v nekaj absolutno banalnega. Včasih mislim, da je zame prepozno, da bi to še kdaj popravila.

Vsakič, ko grem po treningu na pijačo, v vedno isti lokal seveda, so tam vedno isti ljudje. Ljudje brez vsebine in brez upanja. Zdijo se mi kot karikature. Še posebej ženska pri petdesetih, bančna uslužbenka, ki nekako ne spada tja zraven. Klepeta z lokalnimi«pijanci«, oziroma jaz jim pravim pijanci. Nihče drug jim verjetno nebi tako rekel. Ljudje, ki imajo stalni sedež v lokalu in tam preživljajo dneve. Nekajkrat sem se z njo zaklepetala. Sicer ne vzbuja videza, da bi bila nesrečna. Ampak kako je lahko to življenje? Iz pogovora sem razbrala, da ima hčerko. Vsaj to. Vsaj nekoga. Sklepam, da je ločena, kaj pa. Kje in kdaj že sem izgubila upanje, da bi imela sama otroke? Pa čeprav. Če bi to na glas kje povedala, bi se ti ljudje zgražali. Otroke? Kaj boš z otroci. To je neodgovorno. Svet je grd. Nimaš pravice, da bi naredil nekoga novega, ko je pa vse tako zasrano. Pa vseeno. Ni mi vseeno, da sem odrinila to svojo željo. Stara sem 33 let in nad vse si želim, da bi imela moškega, ki me ljubi in spoštuje, pa seveda z njim otroke. Bojim se, da je zame prepozno. Mislim, kako sem samo uničena. In zakaj mi nek glas v glavi ob tem govori, da je to vse preveč banalno, preveč navadno. Čigav je ta glas? Moj ni. Mi je res lahko moj moški brez vsebine vcepil ta glas tako globoko? Sem si to pustila in na to pristala? Kdaj?

Saj nimam niti službe. Nisem samostojna. Živim od socialne podpore in precej sem se osamila. Sram me je svoje nesposobnosti in čudim se ljudem, kako živijo »normalno«. Moj moški je iz najinega odnosa naredil odnos »brez obveznosti«. Sicer on mu ne pravi tako. Vsake toliko ima napade zlobe, ko mi govori, kako se je pred mano dol dajal z drugimi, tudi z dvema na enkrat, v smislu v ponedeljek z eno, v petek z drugo. In če ga je potem ona-ena od dveh vprašala zakaj je ni nič poklical, se je hitro premaknil korak nazaj, češ saj mi ni treba, a ne? Kaj pa sva midva? Po treh letih me je enostavno premaknil v isti koš s svojimi nekdanjimi ljubicami.

Čutim kako me moja jeza žre od znotraj. Sovražim se. Sovražim ga.