Osmi marec je. Vse skupaj je zajebano do kraja in samo čakam še kdaj bo šlo čez rob.

Oče je v bolnici. Bil je operiran. Preživel je. To je vse kar je v tem momentu pomembno in vse kar sem sploh sposobna akceptirati. Moram na obisk. Sovražim bolnišnice. Povzročajo mi slabost. Vonj po razkužilu in smrti.

 Med vožno me dajejo odsekani živčni trzljaji. Poiskušam se koncentrirati na to, kar mi govori mama, misli pa mi uhajajo vedno nazaj na isto točko. Na nič in odsotnost niča. Popolen brezup.

 Lajko sem pustila doma. Zjutraj sem sicer zakurila, ampak vem, da bo ogenj čez nekaj ur ugasnil in se bo stanovanje začelo hladiti. V glavi preračunavam koliko časa bo trajalo, da se vrnem nazaj domov. Popade me občutek krivde, ker z mislimi nisem pri očetu, ki se menda ravnokar prebuja po narkozi.

Sprašujem se kje je on. In ali bo res prišel domov in zakuril. Nadelžen glas, ki se mi oglaša v glavi je prepričan da ne. Na pol mu verjamem, a še vedno upam. Prisilim se preusmeriti pozornost nazaj na mamo.

 Bolnišnica je po vseh pričakovanjih. Že na vhodu se mi v nosnice zareže jedek vonj. Postane mi slabo. V bolniško sobo vstopim vsa bleda in neodločna. Boječ se pristopim k postelji in očeta poljubim na lice. Občutek imam, da bom omedlela. Videti je presenetljivo dobro in pri sebi. To me malce potolaži.

Osmi marec je. Jezna sem na pofukan praznik, vrtnice, srčne izlive po radiu, sama nase, počutim se gnilo, nežensko, nečloveško. Med vožnjo proti domu čutim kako moja nervoza samo še narašča. Vprašam se ali lahko sploh še zdržim vrhunec.

Vstopim v stanovanje. Hladno je in temno. Nikogar ni bilo doma. Ogenj je ugasnil. Lajka se trese od mraza in navdušeno skače po meni. Razočarano se sesedem na kavč in z rokami zakopljem v lase. Še kar ne dojemam. Ne morem verjeti. Nočem verjeti. Sama sebi primažem klofuto in se odločim.

 Zapakiram nekaj cunj in najnujnejših stvari, poberem računalnik, Lajki nataknem ovratnico in se namenim proti vratom. Koraki na stopnicah. Pričnem se nekontrolirano tresti, ampak ni pomoči. Čim prej čez vrata, da se ne srečava v stanovanju. Odprem jih še ravno za časa, da ga vidim kako pada po stopnicah. Z glavo naprej. Naredi dva kozolca navzdol in vsakič ko z glavo udari v stopnico, razločno zaslišim zvok.

 Slišim se kako izpustim prediren krik. Spustim stvari, Lajko in tečem proti njemu. Prepričana sem, da si je zlomil vrat. Premakne se. Premakne glavo. Oddahnem si. Pomagam mu na noge in med tem hlipam kot otrok. Solze mi tečejo brez vsake kontrole. Gleda me s steklenim pogledom, ki izdaja popolno odsotnost. Nebogljeno stoji ob steni. Čisto pri miru. Gleda me. Brezup v njegovem pogledu mi povzroči krč v prsih. Ne zdržim več. Poberem stvari.

»Ne morem več.«

Nisem prepričana ali sem zaznala rahel kimljaj z glavo. Vem, da ne smem več čakati niti trenutka. Gnus, groza in strah me poženeta navzgor po stopnicah, brez da bi se ozrla nazaj.

Hlipaje stečem na ulico.

Osmi marec je. Še nikdar v življenju me ni bilo tako strah.