Kdo sem? Kakšen človek sem v resnici, ko se na koncu dneva pogledam v ogledalo? Kaj me zares razveseljuje, ob čem polno čutim? Katere so stvari, ki jih počnem samo zaradi svojega notranjega vzgiba? Kdaj se na ljudi in stvari odzivam pristno?

 Kako je človek v svetu polnem hitrih informacij sploh lahko sam svoj? Tako smo vpeti v svet okrog sebe, da nam ta hočeš-nočeš neprestano nakazuje kako naj se odzivamo na situacije, ki nam prihajajo na pot.  Moda, izobrazba, družba, ki narekuje sprejemljivo in zaželeno…Vkalupljanje. Sistem  nam narekuje obnašnje s svojo vzgojo in izobrazbo. Prime te, da bi kar preklopil na avtopilota in se prepustil ostali čredi naj te vodi. Lažje je. Ni treba razmišljati. Ni treba uporabljati lastnih možganov. Smatram, da ti postopoma tako zakrnijo, da niti več ne čutiš potrebe po tem.

 Ljudje razvijemo sistem obrambnih mehanizmov, ki se jih naučimo uporabljati, da bi se ubranili pred razočaranji in bolečino.  Velikokrat zatremo svoje bistvo, da bi lažje preživeli, ali da bi nas okolica bolj sprejela. Eden do drugega imamo pričakovanja, ki nas na nek način silijo v reakcije, ki so sprejemljive in čim manj moteče za okolico.

Torej, kdo sem? Kdo bi bila. Če bi upoštevala samo in zgolj svoj notranji glas?

Velikokrat delujem naivno, vendar namenoma. Preprosto zato, ker določenih stvari ne želim »početi« tako kot bi bilo »pametno«, temveč samo tako kakor sama čutim. Ne znam igrati. Če me ljudje izkoristijo ali prizadenejo me boli kot kogarkoli drugega, le da pri tem še vedno dobro vem kakšna sem. To je ena od mojih lastnosti na katere se vedno lahko zanesem. Če bi igrala, bi se znala izgubiti v lastnih igrah.

Bolj kalkuliram, bolj me možgani zapeljejo na razna stranpota. Stvari velikokrat počnem po občutku, ki prihaja od znotraj.

Pri večino stvareh v življenju grem na »vse ali nič«. Ta moja značilnost me pogosto podre na tla, pa vendar se nekako vedno poberem. Ko se izgubim se vsakokrat ponovno najdem in se pri tem veselim, ko spet sestavljam sestavljanko in odkrivam že pozabljene delčke same sebe.

 Ali sem sama svoja?

Upam, da sem, sicer rajši sploh ne obstajam.  Pa vendar se včasih zdi, da je biti sam svoj lahko zelo samotna pot. Ko prenehaš iskati izven sebe in se osredotočiš na vsebino, ki je v tebi, se zaveš, da si v resnici vedno sam. Človek nikdar v resnici ne more nekomu pripadati, če najprej ne pripada samemu sebi.

Želim si hoditi po poti srca.

Kot je napisal meni ljub pisatelj:

»Zame obstajajo samo potovanja po poti, ki ima srce, na katerikoli poti, ki bi lahko imela srce in edini vreden izziv je, da prečkam celo dolžino poti. Tam se začne potovanje v prihodnost. Hodim, hodim  in brez sape opazujem.«

 Sem samo ena kapljica v morju. Sama po sebi sila nepomembna, taka, ki v družbi drugih kapljic lahko tvori neskončen ocean, sama samcata, izpostavljena, pa se kaj hitro posuši.

Sem ranljiva in sojeno mi je sobivanje.

Pa vendar. Upam si pomisliti, da sem dokler hodim po poti srca unikatna. Upam si misliti, da bi bil ocean brez katerekoli od kapljic, ki ga soustvarjajo, popolnoma drugačen ocean.