Članek
Slaba mašinerija
Objavljeno Jun 10, 2014

 

Po skoraj celem tednu dvanajsturnega dela, se trudim vklopiti možgane, da bi napisala nekaj vsaj približno smiselnega. Ne gre zlahka. Možgani so iznajdljiva mašina. Za čas dela izklopijo vse ostale funkcije, razen motoričnih, da bi se izognili pregoretju. In ker tega sicer niso navajeni, saj jih njihova lastnica brez milosti forsira za vsako najmanjšo reč, se potem stežka spet funkcionalno vklopijo nazaj v stanje »produktivnega« razmišljanja.

Kljub delni lobotomiji, zadnje dni razmišljajo, saj se temu ne morejo popolnoma izogniti, o popolnem razčlovečenju, ki so mu priča v zadnjem obdobju.

Ugotavljam, da dandanes človeško življenje ni kaj dosti vredno. Smešno se mi zdi, da še kar  omenjamo Kitajsko, kot simbol nečloveškega kapitalizma.

Lepo vas prosim. Ustavimo se za trenutek in poglejmo bližje. Koliko ljudi, pa čeprav odraslih, pri nas gara po dvanajst in več ur na dan, za minimalne plače? Koliko tujcev prihaja k nam, da opravljajo dela, ki jih Slovenci raje ne bi in tukaj, med tem, ko nekateri nad njimi vihajo nosove(češ južnjaki), delajo pogosto kar zastonj, ker jih naši pošteni slovenski delodajalci izkoriščajo in iztiskajo do konca, kot tisto polovico limone, ki jo je treba ožeti prav do zadnje kapljice preden jo zabrišeš v koš za biološke odpadke?

Koliko ljudi, ki je delalo tako zastonj, sploh išče pravico v pravni državi in koliko tistim, ki jo, je ta zadoščena?

Koliko ljudi ostaja brez dohodkov pa še kar dela in dela ter še vedno optimistično čaka, da se bodo spremenili »časi«?

Koliko sposobnih in marljivih delavcev, ki v tridesetih letih delovne dobe morda niti enkrat niso koristili bolniškega dopusta ima sedaj delavno pogojene poškodbe? In koliko od teh dobi ustrezno zdravniško pomoč? Kakšne so čakalne vrste pri zdravnikih v tej državi in katero belo haljo moraš poznati, da imaš sploh realno možnost za okrevanje?

Koliko denarja vržemo stran za plačevanje zdravstvenega zavarovanja in kaj dobimo v zameno, ko dejansko zbolimo ali se poškodujemo?

Koliko ljudi je pri nas brezposelnih, brez vsakega upanja na zaposlitev? Koga je treba poznati, da dobiš službo? In kaj če revež ne poznaš nikogar? Kaj je tvoja usoda in kaj namen na tem svetu?

Na koliko idiotskih referendumih se bomo še znašli, kako podpisujemo nekakšen listek, ki naj bi vplival na »nekaj pač« v tej državi, brez da bi sploh dobro vedeli v čemu je smisel našega glasu in k čemu bo ta pripomogel?

Koliko denarja bo »mati Slovenija« vrgla stran za reči, ki z našim obstankom tukaj nimajo nikakršne povezave? In koliko časa bomo samo nemo spremljali ta absurd našega »političnega dogajanja«, zmigovali z rameni in naveličano ponavljali stavek:To ni več ničemur podobno? 

 Kaj je razlog za tako stanje? Neumnost? Pomanjkanje moralnih vrednot,  ki je, odkrito povedano logična posledica boja za obstanek, ki smo-so ga nekateri prisiljeni biti, za golo preživetje in pripadnost v svetu »normalnih in urejenih« ljudi?

 Normalnih in urejenih. Ha! Naj se vse skupaj zaleti nekam.

Slovenija! Mogoče je simptomatično. Mogoče si se nalezla stanja tvojih zvestih, marljivih državljanov. Izrabljena si do kraja. Ni ti več pomoči.