Članek
Ukradena pozornost
Objavljeno Nov 26, 2015

Dandanašnji je veliko govora o pomanjkljivih posameznikovih vrednotah.
Živimo v svetu, ki nas že od malih nog uči preusmerjanja pozornosti od sebe stran.
Obdani z vsakovrstnimi materialnimi dobrinami in bombandirani z neprestanim čutnim hrupom (glasba, sporočila, podobe)
pozabljamo na lastne realne potrebe do mere, ko se z njimi nismo več zmožni konstruktivno relacionirati.

Vprašajte ljudi po ljubezni in/ali po domu.
Koliko ljudi se je kdajkoli v življenju počutilo ljubljeno?
Koliko jih je občutilo dom?
Kakšno mnenje ima danes povprečen posameznik o sebi?

Naša sposobnost, da bi v sočloveku ne videli naravnega sovražnika, je korenito zamajana.
Vsi smo temeljno nezaupljivi.
In to nikakor ne, ker bi nas sočlovek resnično ogrožal.
Plaši nas izključno naše nerazumevanje sebe.
Ste že kdaj slišali za boomerang efekt?
Kar si in/ali kar misliš da si, dobiš potencirano nazaj.

V mladosti sem zapisala:
Želja po poznavanju me približa sami sebi, oddaljujoč me od sveta.
Odmik od sveta je manj boleč kot umik od same sebe.

Kasneje sem temu zapisu dodala:
Absurd.
Samopoznavanje me je približalo svetu.
Končno sem ga sposobna razumeti,
ne da bi ga morala ob tem trpeti.

Sledilo je enovrstično spoznanje: Vse poti vodijo nazaj, k nam samim.

Med-tem, ko sta ljubezen in dom nekaterim povsem samoumnevna,
se drugi odpovedujejo zasledovanju njunih nikdar realiziranih fantomskih pojmovanj,
zreduciranih v ponavljajoč, nelagoden občutek izmuzljive fatamorgane...

Čemu bi se moral posameznik neprestano soočati z bolečino lastnega manjka in/ali izgube?
Ako nečesa nimaš in k temu ne stremiš, nimaš pač kaj izgubiti, boš dejal.
Svoje potrebe se naučiš zadovoljevati drugače, a primarne ostajajo nepotešene.
S tem na široko odstreš vrata univerzalni Zagrenjenosti, ki ti bo očrnila dušo.
Gradil boš obzidja, da bi se pred lastno povabljenko zaščitil;
obsojen na neprestano tešenje iluzorne bolečine, ki ti jo neljuba gostja povzroča.
Njena naloga drugega ni, kot odvračanje pozornosti od sebe samega.
Prevzela je vlogo tvojega nekdanjega obkrožujočega sveta.
Pristal si.
Vase si ugradil nameščeni program in kar je najhuje, predajaš ga dalje,
ne da bi ga nikdar razumel.

Iluzije!!!

Gre za igro naklučij, v katero si bil ujet.
Ti si ključ, ki naključja spreobrača!
Le v tebi je odgovornost, da pomanjkljivo srečo nadoknadiš in samega sebe osmisliš.

Ne verjamem, da bomo nekega dne vsi bili sposobni ljubiti in čutiti domačnost.
Slepota je tvoja komoditeta.
Program, ki postane matrica.
Udobje.
Nobene odgovornosti do sebe in sveta ti nikdar ne bo potrebno prevzeti.

Leta nazaj sem razvila interaktivno otroško zgodbico o polžku, ki samega sebe išče.
Resnica je, da celo življenje posedujemo same sebe a se navkljub temu, neprestano izgubljamo.
Zaradi lastnega udobja drugi preusmerjajo našo pozornost drugam.
Obsojeni smo se pretvoriti v prijatelje samim sebi,
postanemo pa si, hočeš nočeš, največji sovragi...
Neumorni interpretatorji lastnih zablod.

Nehajmo se oklepati iluzij.
Bomo s tem pripomogli samim sebi?
Bomo drugim pomagali?
Si bomo morda dokazovali kreativnost? Inteligenco?

Zame je edini inteligenten človek, srečen človek.
Čeprav bi lahko zavzemal v vaših očeh vlogo največjega obstoječega idiota.
Gre navsezadnje za človeka, ki zna kvalitativno poskrbeti za svoj obstoj in okolico.
Za človeka, ki je uspel prelomiti škodljivi onesrečujoč zgodovinski vzorec.

Če česa ne razumeš vprašaj in verjemi odgovorom.
Ako človek laže (s čem se imamo pravzaprav čas ukvarjati?!?!) je to njegov in nikakor ne tvoj problem.
Veliko gorja boš samemu sebi prihranil.

Namesto, da bi pozorno opazovali in prisluhnili okolici,
pozornost neprestano raztreseno usmerjamo drugam.
Namesto, da bi se soočali z realnostjo, bijemo bitke s fantazijskimi svetovi, ki se porajajo znotraj naših glav.
Smo v stalnem begu, saj nas že obstoj lastnega sveta plaši.
Ni prostora za zaupanje v ostale.
Nobene varnosti ni.
Še najmanj, v nas samih.

Peščica nas je razvila zavedanje, da ljubezen in dom zahtevata pozornost, trud, predanost, spoštovanje, konsistentnost in fokus, ki nikakor ne more biti dispersiven. Zahtevata sočut, ki se ne more zreducirati v preusmerjanje tuje pozornosti drugam. Ako se to zgodi, sami izključujemo možnost za ljubezen in varnost.

Ako bomo razumeli soskladje vzročno-posledičnih sistemov bomo spoznali okoliščine,
ki prispevajo k občutju domačnosti. Zmožni si bomo sami zgraditi dom,
v katerem se bodo lahko tudi drugi počutili domače.

Bodimo tu, zdaj.
Nemoteno in z zaupanjem prisluhnimo, kaj imajo drugi povedati.
Nehajmo same sebe preganjati, preigravati, plašiti in samoobsojati.

Slišim, kar sam želim slišati.
Vidim, kar sam želim videti.
Čutim, kar želim čutiti.
Sem točno to, kar verjamem, da sem.

Nič več, nič manj.
Vse kar doživljam, doživljam v skladu sam s seboj,
vzporedno s samolastnim poznavanjem MOJEGA sveta.

Ako bom od sebe bežal, se bodo drugi počutili ogrožene.
Povzročal in širil bom strah kjer ga ni,
netil vojno, koder se še ni pričela.

Živa bitja potrebujemo bližino in pozornost svojega bližnjega.
V trenutku, ko potrebne bližine in pozornosti ne dobimo,
smo čutno prizadeti saj se soočamo z dejstvom, da drugemu naš svet ni pomemben.
Torej JAZ ne obstajam.
Nismo tu, da bi bili sami s seboj.
Potrebujemo sobitja, ki bodo naš obstoj potrjevala in ne neprestano negirala.
Neviden človek bo zaradi preživetja prisiljen v kompenzacijo, ki ga nikdar ne bo realizirala.
NE KOT ČLOVEKA, KI BI ČLOVEKU NE POSTAL VOLK!

In eto, živimo v svetu množično nerealiziranih ljudi.
Se čudimo neprestanim bojiščem okoli nas.
Daleč od vsakršne odgovornosti in zavedanja.

Vpeti v vsakdanje preživetje, starši vse bolj pogosto ne namenjajo dovolj usmerjene pozornosti svojim otrokom.
Lasten čutni manjko krpajo z zadovolitvijo otrokovih povsem nepomembnih, za obstoj in razvoj, nebistvenih potreb.
Sčasoma povsem zadušijo otrokovo psiho in ga usmerijo v svet,
ki mu je pomembnejši, kot si je lahko sam.
In to še preden bi samega sebe spoznal...
Preden bi sebe kdajkoli imel in preden bi se lastnih potreb nasitil...

Izgorelost posameznikov opolnomoča sistem,
katerega cilj je skupno bojišče vodljivih otopelih, brezčutnih vojščakov, da ne rečem psihopatov.
V imenu "ljubezni" se pokoravano širšim družbenim zahtevam, ki pa na žalost z ljubeznijo nimajo nič skupnega.
Zaradi potrebe po širšem družbenem udobju, ljubezen pretvarjajo v verovanja.
Verovanja postajajo religije. Religije vojne...

Ljubezni nezavednega človeka, ki je zaobjel nje fiktivnost,
na vsakem koraku res čaka zgolj manipulacija.
Sam je nanjo pristal.

Redefinirajmo ljubezen!

Neprestana čutna stimulacija ne počne drugega, kot da mede naša občutenja.
Odvrača pozornost od usmerjenega raziskovanja sebe.
Potrošniška vzgoja temelji na načelu preprostega upravljanja z v nebuloze (material, senzacionalne čutne zaznave...) usmerjeno maso ljudi, ki se ne zaveda lastnih prvotnih, eksistencialnih potreb po brezpogojni sprejetosti in ljubezni.
Mnogo lažje je ustrahovati in usmerjati nekoga, ki so mu te potrebe tuje kot nekoga,
ki spoštuje samega sebe in svoj zdrav, funkcionalen razum, usmerjen v lomljenje obstoječih,
neproduktivnih vzorcev in sistemov.
Družba se boji človeka, ki ohranja komunikacijo s seboj.
Človeka, ki je v vsakem trenutku pripravljen redefnirati svojo odgovornost v zunanjem svetu.
Naredimo to v imenu ljubezni.
Zaradi samih sebe in posledično sveta.


Ni me strah čutiti in razmišljati o svojih občutkih (vzrok/posledica),
saj le tako samo sebe spoznavam in lastno človeškost osmislim.

Gradim svet, v katerem se v prvi vrsti sama dobro počutim;
Človeštvo je bilo očitno ustvarjeno zato, da bi stopilo na trn.
Kaj bo s tem trnom počelo, še zdaleč ni več moj problem.