Članek
Modrc projekt
Objavljeno Jul 01, 2015

Epilog: Kaj meni, ženski ubogi, joške imeti treba je bilo?! Jojmene, jojmene...
Danes se je, dragi moji, zaradi dveh preklemanih cizkov, ves svet podrl. Najprej se je sesedel strop, nato tla, nakar je pobralo še medprostor.

Začelo se je takole.

Nekoliko pred 15 uro sem zapustila službeni objekt in sedla k Illichu na kavo in pol kepice sladoleda (cele nikdar ne zmorem - tokrat nikakor ne iz finančnih razlogov, da ne bo pomote).

Že cel dan me je preklemano žulilo, pa nisem vedela natančno kaj, čeprav sem venomer rinila z rokama v nedrje in prsi prestavljala na vse mogoče strani. Zverzirana, da lastne travme glasserjansko preusmerjam, sem se pošteno trudila, da bi ne razmišljala. Le kaj bi vam govorila, ko pa še predobro vemo, da razmišljanje boli!

Privzdignem žličko k ustom. Zopet se pojavi medel občutek, da z nedrcem nekaj ne štima. Jebemu mast, zdaj imam pa tega dovolj!!! Sledi kajpak bliskovito razsvetljenje: čas, za nakup novih nedrcov!

Imam čas. Točno uro in pol časa imam pred začetkom 3d delavnice, katere nikakor nočem zamuditi. Rečeno storjeno. Še dobro da nimam pomislekov, sicer bi se tega projekta nikdar ne lotila, sploh pa ne tako suvereno. Na hitro zlijem vase naročeno in že plačano kavo ter pospešim korak proti H&M.

Vstopim v trgovino, koder me prijazna prodajalka na oddelku moškega spodnjega perila, preusmeri v ženski oddelek. Moja orientacija je itak na psu, potrošniške navade tudi in potrebovala bi pametno aplikacijo za vodenje po trgovini ter njenih trgovskih policah. Vendar pa nočem takšne, ki se namesti na sodoben mobilni telefon, kajti teh se izogibam kot hudič križa, telefonskih internetnih povezav pa še bolj. Pa preidimo k bistvu. Končno med ženskim spodnjim perilom. Faaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaak! A tolko jošk imamo?????!!!! Vseh barv, dimenzij in oblik???? Svašta!
Nenadoma se vklopijo možgani. Neslišno. Sama se tega niti ne zavem, dokler me pod svojo težo ne pokopljejo. Množica flash-ov in podob, kot bi bila na "nevemkateridrogi". Še LSD jo najbrž ne dohaja.

Sesutje stropa. Skušam zbrati misli skupaj.... Aha, moj prvi modrc... Tralala hopsasa... Aja, saj res, petnajsti rojstni dan... B 75 je rekla mačeha, ko mi ga je izročila v dar in bil mi je kot vlit... Ona je že vedela... Od takrat dalje sem vztrajno nakupovala to številko.... Ni res. Pravkar sem se zlagala. Ko sem bila noseča, sem si na tržnici nakupila nekaj nedrcov za stare babe, v katere sem uspela stlačiti parodijo lastnih ubijalskih dvojčkov... Zlagala bi se, če bi navajala številko... Moj spomin je kratkotrajen, kot spomin zlate ribice. Zapomnim si le "Pomembne" stvari. Lanskoletno snemanje v Ljubljani... ko so me bili po nevem katerem ključu izbrali za vlogo v neki reklami... Avdicije sem se udeležila zgolj zato, ker me je prijateljica prosila, naj jo spremljam. Sledili sta moja znatoželjnost in zabava, ko sem povsem sproščeno nastavljala usrane nohte, s katerimi sem bila cel dan rila po materini njivi, pred kamero... Prvič v življenju sem imela dodeljeno modno kreatorko in maskerko in "kaj te jaz vem", katerega še vsega boga zraven. In vsi po vrsti so se bili vtaknili v moj modrc. Ali nimam bolj pametnega, so me vprašali. Kaj pa jaz vem, čuj, nikdar tudi pomislila nisem bila do tistega trenutka, da nedrci premorejo lastno pamet. Katero košarico in številko da nosim, so me vprašali, da mi bodo oni priskrbeli enega.
Straaaaašno sem bila v zadregi: "Ne vem, nazadnje sem imela B 75, pa sem potem ugotovila, da mi ni več prav... Nimam pojma... Verjetno imam sedaj nek C..."

Ženska je privihrala nazaj s podloženim push-up nedrcom in mi ga izročila, naj ga preizkusim. Ko sem s težavo stlačila propadojoče obline vanj, me je pogledala in dejala: "V redu je, B imate." Tekom snemanja so kajpak moji neukročeni joški  kipeli v vse smeri in vsakih deset minut sem težila maskerki naj mi jih popravi, saj so mi bili izrecno zabičali da na sceni, ničesar ne smem sama. Sledila je popolna averzija do push-upov in nakup športnih nedrcev, ki prsa nabijejo tako zelo skupaj, da imaš končno kot ženska občutek, da si sestavljena iz enega samega dela.

Ampak... za zimo pride kajpak poletje in malo čudno izgleda, če si pod lahkotnimi majčkami povsem stisnjen... Pa sem bila ven iz predala potegnila neke raztegnjene stare zadeve... No ja saj, navsezadnje se sedaj tu zato nahajam. In na mojo grozo, sami push-upi. Jebemu mast!!! Celo uro jih pomerjam v neznanskem številu in zapolnim z njimi več gardarob. Potem ga najdem... Končno. Tisti jebeno edini push-up, ki prsa pridrži na mestu, ne ustvarja lukenj praznine, ne mečka priveskov na vse strani. Grem do prodajalke:"Bi mi prosim pomagali najti še tri istovrstne modrce? Oprostite, ker sem vam povzročila vso to štalo. Pri šestinštiridesetih letih še vedno nimam pojma, kako se nedrci kupujejo. Katero košarico potrebujem in katero številko. V kolikor ne želite, da vas povsem pokopljem v modrcih, mi prosim pomagajte najti točno takšne tri." Prodajalka me pomiri, da je z menoj vse popolnoma v najlepšem redu.  Skrajni čas, da mi nekdo pove, da sem normalna.

Nenadoma ugotovim, da sem bila nekam založila svojo jakno s ključi avtomobila. V kateri gardarobi je že ostala? Vse so povsem prazne. Zopet nagovorim prodajalko: "Oprostite gospodična, ste morda videli kakšen črn suknjič?"

Super. Jakna najdena, push-upi plačani, modrc preoblečen. Končno lahko diham. Končno mir pod streho.
Zapustim prodajalno, ura je šestnajst in imam še točno pol ure do delavnice. Bolje, da pospešim korak, ker moram še šefici nekaj predhodno izročiti. Prižgem cigareto in s hitrim korakom nadaljujem pot do zastavljenega cilja. Telefon. Cigareta zleti iz rok. Korak obstane. Roka nemirno tava po torbici, v kateri nikdar ne najdeš kar iščeš. No, vsaj joški so fiksirani. Maaaaajke mi.... Ni šala. Mati na telefonu. Z njo izgubim še dodatnih nekaj minut, v katerih ugotovim, da moram podnujno obiskati WC. Nazaj do službe. Opravim malo potrebo in oddrvim. Faaaaaak, torbico sem pozabila. Vrnem se ponjo, fokus naravnam na frekvenco dirkalnega konja in.... Hopla... "Izvinite molim vas, kdje mogu da nađem nekvu trgovinu za donji veš???" Pa ne me jebaaaat. Pa ne še ti, si mislim. Ker pa sem vljudna po naravi, ji nakažem pot. "Dali ima Lisce?" "Ne znam, boga mi... Nemam pojma..." Oddrvim naprej.

Prispem do kraja oddaje in takoj šefico opozorim da je danes bolje, če se mi v loku izogne, ker sem raztresena in pozabljiva kot sto hudičev..

Sledi sesutje tal. Spotaknem se ob štengo in se skoraj skotalim na nos. Manjka deset minut do delavnice. Zdrvim po stopnicah in skozi izhod planem naravnost v naročje nič hudega sluteči sprehajalki.
Manjkajo štiri minute do pričetka delavnice in stojim pred destinacijskim poslopjem. Nikjer nikogar, vse zaklenjeno. Prikaže se predavatelj: "Danes se pa, sorči, s tabo ne bom igrala igre iskanja nikdar prisotnega ključa predavalnice." "Ni frk, grem sam." "Na tvojem mestu bi šla raje pogledat v sosednje poslopje, ker so pač dopusti in kot sva nazadnje opazila, nikogar v tem poslopju ni." "Grem jaz vseeno najprej v tega pogledat." "Ok," odgovorim, medtem ko umirjeno kurim svojo cigareto. Ne mine dolgo, ko je že nazaj. "Greš z mano v sosednjo stavbo?" "Pozabi! Saj sem ti menda ja rekla, da pojdi najprej tja. Očitno premoreš dovolj energije, da preizkušaš mladostniško, nepreudarno trmo..." Oba se nasmejeva.

Sesutje medprostora - lastnih mirodostojnih vic, po domače povedano. Po končanem tečaju se odpravim proti parkiranemu avtomobilu. Konji so umerjeni in odpočita sem vseh popoldanskih zagat. Tako si vsaj mislim. Korak me vodi skozi park. "Imate mogoče cigaret?" Roka avtomatsko seže v torbico in zopet pričnem brskati po neskončnih predalih. Pogledam ciganko v oči in ji izročim škatljico z zadnjim cigaretom. Vse, da si le kupim nadaljni mir. Itaaaaaak. Oni te vidijo. Nikamor ne moreš mimo njih. Vidijo te seveda z razlogom. Ne mineta dve minuti ko že, vljudnostno sedim poleg nje. In ona me pozna. Ona ve, za vsa moja prekletstva. In hudič babji, mi jih celo našteje. Ne današnjih, da ne bo pomot. No, na koncu me tako nategne, da ji izročim svojo telefonsko številko. Bog se me usmili, z mojo vljudnostjo vred.

Pridem domov, želim spisati vso to kolobocijo, da se ja kaj ne pozabi. Da se bom lahko jutri in pa čez nekaj let smejala lastni brezglavosti. Spominu že zdavnaj ne zaupam več. Napadejo me živali. Kliče me mož iz tujine.... Vse, da bi mi le ne bilo potrebno ustvariti tega zapisa...

Zaključek: S tem blogom neizpodbitno dokazujem, da človek vleče nase ravno nasprotno od tistega, kar bi si želel. Ako si želiš biti sam, pozabi! Takrat bodi pripravljen na vse nemogoče. Ako si želiš družbe, jok brate, odpade. V tistem natančnem trenutku si bil rojen in tudi umrl boš sam. Pa saj menda ja pametni vemo, kako to gre... Zato pa skušamo živeti brez vsakršnih pričakovanj. Ampak... Hudiča... Ampaaaaak... En preklemani modrc je danes zakrivil sesutje Mojega celotnega sveta.

Pustimo stat vsodo, univerzum in vse ostalo. Želim si spoznati kemično prvino, ki povzroči sledeče rušilno sosledje: strop, tla in šele nato medprostor. Obstaja takšna reč ali je tega zmožen zgolj človeški mental?
Naš um je fenomenalna in neponovljiva reč. To je razlog, da ga globoko cenim in spoštujem.
Tudi svoje joške, da ne bo pomot.

Pa lahko noč, otroci.
Še dve dihurki spat spravim, potem bom pa kooooončno lahko užila lastno samevanje in upala, da mi tokratni nedrci prinesejo več pameti.