Članek
Sama
Objavljeno Jun 27, 2015

Pravijo, da se človek rodi in umre sam.
Težko oporekam temu. Moj spomin sicer še zdaleč ne seže tako preklemano nazaj...
Sem pa nedvomno prepričana, da sem ob rojstvu zadihala ter si skozi bolečino utrla pot skozi vrata, v nov svet.
Svet, v katerem večino časa preživljam sama s seboj in svojim mentalom ter skušam zemeljsko izkušnjo obarvati in obogatiti s kreativnostjo, da bi le prebegnila zoprnemu občutku samevanja. V tem trenutku pišem.

Bila sem majhna in večino svojega časa sama. Mati je le delala, delala in spet delala, sama sem se pa morala venomer učiti, učiti in še učiti... da bi postala bolj pametna... menda...
Imeti kakršnokoli družbo je bil zame vedno znova velik privilegij. Tako je pač bilo.

Danes posedujem le večkraten občutek, da sem se namesto v pametnega, pretvorila v razvalino človeka, s kopico podzavestnih fobij. V človeka, ki pojem ljubezni enači s sobivanjem in željo po razumevanju, nikakor ne s samotnim životarjenjem in pomanjkanjem posluha v zvezi. In zopet imam kopico razlogov, da se lahko krešem v lastnih mentalnih blodnjah in analizah ter se spopadam s svojimi občutki.

Pokveka. Srčna nakaza... Sama.

Današnji svet nam ne nudi obilico izbire. Ako želiš preživeti, moraš delati. Ako delaš, mnogokrat ni prostora za odnos. Navsezadnje so me tega učili celo otroštvo. Obstaja pa fakt. Nikdar teh življenjskih resnic nisem želela sprejeti za svoje. Sočlovek je vedno bil in ostaja temelj mojega zanimanja. Klinc gleda tako službo, ki krati moj odnos s soljudmi.

Vsak življenjski nauk, sploh tak, ki temelji na konstanti, se sčasoma razraste v samolasten nagonski program, katerega se preživetja radi, trudiš vzdrževati. Cona udobja. Bojiš se jo izgubiti, da bi te le ne naknadno ne našla povsem nepripravljenega. Neopazno jo vgradiš v sistem in dovoljuješ, da je vseskozi prisotna. Da diha s teboj in te spremlja na vsakem koraku. Nikdar te ne bo ugonobilo tisto, kar preklemano dobro poznaš in sovražiš...
Odsotnost sebe v življenju drugih ...

Kot najstnica sem se bila v poletnem času zaposlila kot vzdrževalka nekega dopustniškega objekta.
Bogu za hrbtom, koder sem bila bolj sama, kot kdajkoli prej.
Dan sem preživljala na plaži. Znotraj malega peskovnika so moji prsti prebujali k življenju množico peščenih podob.
Gaarderjeva Skrivnost igralnih kart, koder vsaka igralna figura vodi lastno neodvisno življenje. Figuram sem bila podarila oči, nos, ušesa in celo usta...

Pretvorila sem se bila v tisto obliko Boga, ki lasten svet zapolnjuje z lastnim stvarjenjem... Da preživi. Da prebegne občutku samevanja, ki v neločljivi navezi s časom, neusmiljeno klesti po formi.

Občutek videnosti in slišanosti. In potem zmanjka dotika. Ko pesek ni in ne more postati koža v stiku s kožo,
kri in meso v stiku z mesom in krvjo...

V popoldanskem času sem si kratila čas tako, da sem jela slikati po steni kletnega prostora, znotraj katerega sem bivala skupaj s škorpijoni, stonogami in najrazličnejšo meni srhljivo golaznijo. Menda je tudi ona zgolj iskala stik z menoj... Človeško toplino, ki ji je nisem znala dati.

Na plano so začeli prebijati najrazličnejši strahovi. V snu je po mojem telesu gomazela grmada ledeno hladnih stonog. V budnem stanju me je razžiral preganjavi občutek, da te samote zlepa ne bom prebrodila.

Občutku sem se skušala upreti tako, da sem oblekla najbolj mondano večerno obleko ter se peš napotila v več kilometrov oddaljeno mesto. Z enim samim upanjem. Najti sogovornika. Res je, dragi bralec, tega ko si osamljen, nikdar ni lahko najti. Našla sem zgolj množico klavrnih in pohlepnih obmorskih galebov ter s tem svoje iskanje zaključila... Bežala sem skozi hoščo, iz vanjo parkiranega avtomobila, v katerem je bil voznik radodarno razkril svoj "jokajoči" spolni organ.

Morala zgodbe: ko nekaj iščeš, ti vedno postrežejo s sistemsko napako.

Nisem se in ne nameravam se vdati. Vedno znova iščem. Videnost, posluh. Neglede na neprijetne posledice svojih povsem preživetvenih dejanj, ki jih vodi nadvse razumljiva človeška potreba - biti ljubljen, oziroma počutiti se ljubljenega.

Ko sem preživljala samotno leto v Novi Gorici, sem se večkrat namenila po mestu odločena, da si najdem družbo.
Posedala sem po lokalih, obiskovala knjižnico in se tu in tam namenila celo v kino. Vračala sem se sama.
Z izjemo parih vaških posebnežev, ni z menoj spregovoril nihče.

Kmalu me je začelo biti dejstva, da me opažajo zgolj "čudaki", pošteno strah. Po kopitu reka iste ptice v kup letijo, sem se mnogokrat spraševala - hudiča Lara, kaj je s teboj narobe, da te vidijo le tisti, katerim sama ne želiš namenjati pozornosti, sploh pa ne obstati v njihovem fokusu...

Turobno leto se je bilo zaključilo tako, da se mi je nekega dne, ko je bil sine pri meni na obisku, nek bivši zapornik, ki sem ga bila spoznala v enem lastnih iskalnih vandranj, obesil na vhodna stanovanjska vrata in vztrajno visel na zvoncu. Sinu sem seveda obrazložila, zakaj vrat ne odprem.

Gledal me je široko razprtih oči in ust ter mi izpel tako moralizirajočo pridigo, da je še moja mati ne bi zmogla izustiti.
Iz njegove pridige sem pomnila sledeči nauk: sprijazni se in nikar ne išči, saj iskanje otežuje pot do cilja.
Takrat sem prenehala biti iskalka, pač pa sem se pretvorila v najditeljico. Najdem vsepovsod, čeprav to še zdaleč ne pomeni, da se vedno vse po željah izide.

In evo... Včeraj sem se napotila v savno. Vesela tega, da se bom prepustila mehurčkom in se pretvorila v eno z njimi ter pregrela svoje stare, škripajoče kosti...

Ničesar nisem iskala, čeprav bi mi malo družbe vsekakor prijalo. Vljudnosti radi sem proti svoji volji prisluhnila ostarelemu, klepetavemu  nekdanjemu vojaku, ki se je bil znotraj savne odločil mi predstaviti vsa svoja vojaška znanja. Čez čas sem se napotila v turško savno. Sprva sem bila v njej sama, lagodno razkrečena, predana praznini, ki jo le redkokdaj zaznam. Kaj kmalu se je začela okrog mene kopičiti množica ostarelih penzionerjev. Očitno takšnih, ki v življenju nikdar ženske videli niso. Navsezadnje mi je malo mar, kaj se okrog mene dogaja. Zmoti pa nazornost tujih brezsramnih pogledov, ki se lepijo kot ose na med.


Odločila sem se kopališče zapustiti.

Kakorkoli obrnemo, osamljeni ženski ni nikdar lahko. Kamorkoli se bo sama napotila, bo le stopnjevala svojo ogroženost po eni strani ter svojo samotnost po drugi. Zato vedno znova sklenem, da mi je najbolje obstati ob ekranu računalnika, s svojo kreativnostjo, daleč od kakršnihkoli tujih ali samosvojih nebuloz.

Kajti v resnici, dokler človek poseduje samega sebe, ni nikdar resnično sam.