Nocoj smo si ogledali odlično gledališko predstavo "Jaz, Batman" Vinka Möderndorferja. Predstava je prodorna, igralci so odlični, zasnovala je naravnost krasno - s svojo zgodbo in sporočilom vred.
Globoko se me je dotaknila. Pretresla me je, presunila. Sedela sem v dvorani in jokala.
Na poti domov smo se pogovarjali o tem, kako je predstavo doživljal sin. Tudi sin je namreč v šoli doživel stvari, ki jih ne bi smel doživeti. A imel je podporo. Bil je vedno slišan, vedno uzrt - tako z Gorazdove kot moje strani.
Doma sem, ko sem se dovolj pomirila, spregovorila o spominih, ki jih imam. O nekaterih sem - zanimivo - spregovorila že pred predstavo. Spregovorila sem o spominih, ki še danes včasih določajo, kako doživljam stvari, določene osebe in nasilje. Vesela sem, da sem lahko nocoj o tem spregovorila. Da je nastopil trenutek, ko sem začutila, da lahko o tem spregovorim tudi s sinom. Nerada ga namreč obremenjujem s svojimi zgodbami in izkušnjami, če se mi zdi, da še ni trenutek za njihovo težo. Hvaležna sem, da sem lahko jokala. Jokala, ker tisto, kar se je dogajalo, ni bilo prav. In se nikoli ne bi bilo smelo zgoditi. Nikoli pa ne bi smelo biti niti spregledano s strani oseb, ki so bile odgovorne za mojo varnost, za mojo dobrobit. Nikoli tudi ne bi bila smela biti v položaju, ko sem vse zadržala zase, v sebi, ker nisem imela občutka, da sem podprta, da se sploh lahko potožim, da me bo sploh kdo vzel v bran.
Nov 29, 2014