Članek
Janu
Objavljeno Sep 01, 2014

Moji lasje - to ni sem jaz.
Moja koža - to nisem jaz.
Sem duša, ki domuje v tem telesu.

(Rumi)

Včasih vidiš človeka, ki bi po vseh dogovorjenih pravilih lepote moral žareti, sijati, pa ne sije, ne žari. Ker ni veselja, radosti v duši, ni tistega posebnega leska na koži, v laseh, v očeh. 

Potem vidiš človeka, ki ima lesk, ki sije, ki žari. In niti ne veš natančno, kakšne so njegove poteze. Ker je tisti sij, prežet z neminljivo lepoto, ki te pritegne, ki te prevzame, ki si ga zapomniš, ki je tako resničen, da te prevzame tako močno, tako globoko, kot te prevzame vonj zemlje. 

Ta zapis posvečam Janu in njegovi prijateljici, ki sta nas zapustila prezgodaj, z zahvalo za njegov sij, za njegovo sončnost, ki ga je prevevala, kadarkoli smo se srečali. 

Sij še naprej, Jan, in bodi. Objemaj s svojo ljubeznijo babico, ki te je vzgojila po materini smrti, objemaj svojega brata, ki si mu finančno pomagal med študijem. Objemaj in podpiraj vse ostale, ki jim je v petek ugasnilo sonce.