Članek
Pamževa odsotnost
Objavljeno Nov 20, 2016

S sinom ne zdržim skupaj več kot dva dni. Če se zgodi, da je z mano kak dan dlje, mi je tretji dan, ko sredi noči iz svoje postelje zleze k meni in svojo desno roko položi čez moja prsi, že malodane mučno, četrti dan pa zagotovo obžalujem, da ga nisem peljal nazaj k mami že prejšnji dan, če ne celo dan poprej. Med poletnimi počitnicami je bil pri meni skoraj cel teden. Pohajkovala sva okrog, prej sva v nahrbtnik zložila pijačo, kak prigrizek, zavojček piškotov ali kaj takega, sadje – banane ali jabolka, če sva se šla kopat v jezero sem pripravil sendviče, samo s salamo ali samo s sirom, saj ne mara, da je v njem oboje, kaj šele, da bi vanj vtaknil list solate, bognedaj solato ali pa kak namaz.
Tako sva hodila po kosilu do jezera, tam pogrnila brisači, on pa je isti trenutek, ko je slekel hlače in majico, oboje zložil in postavil v vogal brisače, zatem pa je z iskrico v očeh že pogledoval od ritja krapov kalno vodo in me s pogledom vpraševal, če sme noter. Samo nasmehnil sem se in gledal za njim, ko je juhuhujal proti vodi, vstopil vanjo do pasu, se zagnal vanjo, potem pa z nerodnimi zamahi ohranjal svoje telo nad gladino. Zvil sem si cigareto in ga med kajenjem motril, on pa je vsakič počakal, da sem pokadil in čik ugasnil v kovinsko škatlico, ki sem jo nosil s seboj, potem pa me je vabil k sebi. Snel sem si očala, jih pospravil in se mu pridružil v vodi. Čofotal je okrog mene, se potapljal za ne več kot tri sekunde, potem pa si brisal kaplje z obraza in sopihal kot bi pod vodo preplaval celo dolžino bazena in ne le tistih treh metrov, kolikor si jih je zadal, da je priplaval do mene. Iz vode ga je bilo treba vedno znova skoraj izvleči, vendar je potem, ko se mi je zdelo, da je bil v vodi več kot dovolj in sem pričel šteti ‘ena … dve … ‘, že lezel ven, čeprav nerad. Nikoli mi ni bilo treba šteti dlje kot do dve, tako, da niti ne vem, koliko sekund ima sploh na voljo, kadar mu strogo očetovsko zabičam, da naj s čim preneha ali pa pride k meni. Pogosto mi niti šteti ni treba. Stisnem roke v pest, stegnem palec, zatem kazalec in že preneha. Nejevoljno pride iz vode, v vogal brisače si obriše obraz, potem roke, jo poravna in sede poleg mene. To, da je hud, ga kmalu mine, ko mu zagotovim, da bo smel kasneje še v vodo. ‘Bova šla skupaj?’ Odgovorim mu, da potem, ko si malo odpočije od plavanja in nabiranja raznoraznih kamenčkov, ki jih vneto pobira z dna in jih ob WOW! okliče za zaklad. Pomalica sendvič, jabolko mu z zložljivim nožičem narežem na krhlje, vmes odnese vrečko in papir v koš za odpadke. Z bosimi nogami hodi po kamenčkih in se kremži ker ga pikajo v podplate. Nekaj časa nemirno poseda pri meni, potem se umiri in za nekaj minut celo leže na brisačo. Zaklade znova preveri in jih večino enega za drugim zaluča nazaj v vodo, nekaj najdragocenejših pa še vedno hrani. Igrava se kaladont in se reživa kadar komu ne uspe nadaljevati. Besede ga zabavajo. Rad jih ima. Vsako jutro me, še preden vstaneva, sprašuje, če bova brala. Še ves zliman od spanca vzamem v roko knjigo, ki jo prinese s police in mu berem. Sedemintridesetič Kozlovsko sodbo, sedmič Velikega dobrodušnega velikana, triindvajsetič Kolja in zmaj, … karkoli. Da mu le berem, se vmes afnam z glasovi junakov, on pa naslonjen na mojo desno ramo gleda ilustracije, me čoha po betici ali pa se s hrbtom stisne k meni in je obrnjen proč.
Praviloma grem ponj v petek popoldan, nazaj ga peljem v nedeljo. Spotoma greva v trgovino, kupiva kak priboljšek. Pogosto se na poti nazaj še kje ustaviva. Ob tistem neuglednem ‘živalskem vrtu’, kjer kozice pridejo k ograji in mulijo travo, ki jim jo moli skozi rešetke, na Trubarjevi domačiji, kjer popije jabolčni sok, čeprav je hotel ledeni čaj, vendar ne ugovarja niti se zaradi tega ne meče ob tla, ali pa se ustaviva le na turjaškem parkirišču in se sprehodiva toliko, da še malo podaljšam najin čas skupaj, čeprav ga včasih kadar me njegova prisotnost že skoraj spravlja v obup, spodim pred televizor gledat risanko, ali pa mu dam kopijo iz pobarvanke za odrasle, kjer potem premišljeno izbira barve za vzorce viteza bojevnika, pod čigar podobo je zapisal rumeno vijolični trubadur, čeprav ga je sprva poimenoval z neko skovanko, ki jo je žal pozabil, jaz, teslo pa si je nisem zapisal. Tako kot nešteto drugih duhovitih in iskrivih domislic, ki so se porodile v njegovem otroškem umu. Trudim se, da bi večkrat počela kaj zanimivega,  se denimo odpravila v gozd raziskovat, čeprav povsem zadošča – vsaj upam –  to, da sva skupaj. Ne kupujem mu dragih daril, ne vozim ga na ne vem kake lokacije, v zabavišča. Razveseli se že kakijev, datljev, zajtrka, ki ga pripraviva skupaj, piknika z mini lubenico kar natepihu, ker nama je načrte prekrižal dež, če na kocke nareže kruh za nadev za kuro ali pa če razžvrklja in posoli jajca za omleto. Vesel je novega bloka za risanje in barvic, jenge. Včasih mi, kar na lepem blekne:’ Hvala ti, ker si mi skopiral pobarvanko.’ Ali pa: ‘Hvala za mikado. Zdaj mi ne bo treba pisat računov, da bom vadil seštevanje.’ Iger, ki bi jih kak drug pamž staršu zalučal v glavo, se razveseli in se zanje celo zahvali. Eh, kot da bi mu sam, če bi to mogel, ne kupoval dragih lego kompletov. Seveda bi mu jih. Ne bi ga peljal iskat le polža, od katerega so se njega dni Višnjanje čednosti učili … Peljal bi ga v legoland, gardaland, disneyland. Pa bi bil zato kaj boljši oče? Vraga … Le občutek bi imel, da kadar pride na obisk, pride zato, ker ve, da bo dobil kaj, s čimer se bo lahko bahal ali pa vsaj postavljal pred sošolci. No, vsaj to mozganje mi je prihranjeno. Spred televizorja pride po manj kot pol ure, potrka na vrata, pokuka noter, se mi nasmehne. ‘Očka … bova kaj brala?’ Izbere knjigo, mi jo pomoli in se stisne obme. Zmorem uro. Uro in pol. Potem spet potrebujem predah. Včasih se mi zdi, da začuti in sam reče, če gre lahko mal tja, čez čas pa spet pride. Se pofočkat ali preverit če je z mano vse v redu? Bemti …
Lep čas, se mi je dogajalo, da sem bil že v nedeljo dopoldan siten in zoprn, da sem ga okregal za kaj kar sploh ni bilo potrebno … hotel sem se mu vsaj malo zameriti, da bi mu ne bilo prehudo, ker mora nazaj … nekaj časa je namreč vsakič, ko sem po kosilu napovedal skorajšnji odhod, pričel jokat in se upirat, da noče it. Zdaj se je očitno navadil, da vsake štirinajst dni pridem ponj, je tisti vikend z menoj, če so počitnice dan ali dva dlje, potem pa hajd nazaj. On se je že. Fotr se ni. Dlje časa, ko je z mano, dlje časa rabim, da pridem k sebi. Nekako tako, kot bi šel na žur, se tam imenitno zabaval, hkrati pa natanko vem, da dlje, ko bo zabava trajala, več časa bom rabil, da pridem k sebi. Ob slovesu ga objamem, poljubim. ‘Priden bod, fajn se mej.’ Prikima. Se nasmehne. Mi pomaha. Odidem k avtu, se odpeljem. Odleže mi, da sem ga vrnil, saj vem, da če bi bil še z mano – ne vem, en mesec –  in bi ga peljal nazaj, bi najbrž zaradi solz, ki bi se mi nabrale v očeh zapeljal s ceste ali pa bi sploh ne zmogel odpeljati. Ustavim se pri živalicah, si zvijem čik in gledam skozi ograjo, ob kateri se je pred nekaj urami gromko smejal, ko se je puran oglašal na moje oponašanje, on pa me je medtem, ko se je držal za trebuh, rotil naj neham. ‘Ne morem, ne morem več …’, se je smejal in me gledal s tistimi svojimi očmi, ki so kot dve skodelici močne turške kave.
Vmes ga pokličem le redko, če pa že, to storim v sredo pred petkom, ko grem ponj, pa še takrat me tisti njegov ‘Živjo.’ in pričakovani odgovor na kaj počne, ‘S tabo se pogovarjam.’, zareže v srce kot kirurško jeklo.
Ja. Peljem ga nazaj. Nazaj. Vrnem ga. Kot nekaj kar mi je dovoljeno vsakih štirinajst dni vzeti na izposojo in v upanju, da mu življenje bogatim vsaj pol toliko kot ga on meni, da me čas z njim pomirja in osrečuje, me vsakič, ko me prešine, da so nama ti trenutki odmerjeni, pahne v neko brezno iz katerega se včasih komaj uspem skobacati. Njegovo posteljo, takrat, ko ga ni, uporabljam za odlaganje svojih oblačil, nanjo polagam svoj zdelan računalnik, slušalke, kabel za polnjenje telefona, miško, knjige iz knjižnice in nahrbtnik, svoje knjige, medtem pa sta njegova Padingtona skupaj z volkom, krokodilom, žirafo in tjulnjem za njegovo zloženo pernico in vzglavnikom. Kot bi hotel samega sebe čim manj vznemirjati z opominjanjem na to, da njegova postelja sameva, da je prazna in da vse tiste dni, ko ga ni v njej, spi doma. S ‘stene pošasti’ ves čas vame zreta dve njegovi risbi. Prikupna oranžna enooka pošast in moj portret. S police pa iz malega duplo okvirčka, ki sva ga skupaj s fotografijama dobila v dar od prijatelja fotografa, njegov tako nasmejan obraz, da spominja na  malega kitajčka, na drugi strani pa grdo gleda spod čela. Prav tako nasmejan. Kadar me  – tako kot zdaj – tare njegova odsotnost in ga pogrešam, si pogledam obe podobi, se nasmehnem, pomislim, da bi okvirček dal nekam spred oči, a se znova zagledam v tisti njegov navihan obrazček, kar v naslednjih dvanajstih dneh, preden se odpravim znova ponj, naredim ničkolikokrat.

pomol