Okrepčan s kavo, na kateri sem se dobil z dolgoletnim prijateljem, jo počasi drobim proti stari Ljubljani, bolj iz navade, kakor iz dejanske potrebe po čemerkoli, predvsem pa zato, ker sem imel še dobri dve uri časa do snidenja s kolegom iz istega kraja, s katerim sem bil dogovorjen, da nekje pri Tivoliju prisedem v njegov avtomobil in se blagovolim odpeljati nazaj v pragozd.

Mahnem jo proti Čopovi, na Kongresnem trgu pa me preseneti prizor več desetero glave množice, ki na dekicah ali pa kar tako poseda na travi ter uživa v prijetnem sončnem popoldnevu. Sprva sem bil pomislil, da se je slovenska metropola nalezla mrzlice večjih mest, in še predno sem bil dokončal misel v glavi, so mi nozdrvi zaplale, saj so zaznale vonj, ki mi je kojci razjasnil na kakšen dogodek sem zakorakal.
Še ena skorajda spregledana ljudska vst … no bolj sedaljka kakor vstaja, pa vendarle je skupen boj za legalizacijo konoplje povezal moje sonarodnjake, ki so se zbrali v tem tihem in aromatičnem protestu zoper trenutno legislacijo ter zahtevajo, da prenehajo z marginalizacijo, a da ne bo pomote – želijo si legalizacije, ne pa komercializacije.
Ozrem se okrog po zbranih družbah, ki si podajajo špinele, zrklo vržem po nekaj bornih stojnicah s pamfleti in letaki ter se vprašam, kaj vraga pa tole potemtakem je, če ne komercializacija ali pa vsaj nekakšen poskus te iste?

Nenadoma skozi zvočnike spregovori, sklepam da ena od organizatorjev in v skupnem boju združene nagovori ‘dragi hašišarji, drage hašišarke’, kar seveda naleti na nekaj odobravanja, ker ona kot hašišarka herself, to izreka ljubkovalno. Tak povezujoč prizven ima, tako kot, ko temnopoltež temnopoltežu reče nigga, ali pa južnjak južnjaku čefur.
Večina jih presliši, nekaj se jih odzove, nakar mikrofon prevzame nekdo, ki propagira vse možne učinkovine, ki blagodejno vplivajo na telo, kako je učinkovita v boju z rakom in z multiplo ter tako naprej. Prav vzradostilo me je, da so ljudje tako seznanjeni s tem, srce mi je poskočilo, da tako zelo čutijo do sočloveka, ter s tem izkazujejo svoje človekoljubje, da so se bili pripravljeni vreči v tolikšno žrtvovanje, ter pokaditi nekaj jointov, zato, da bodo s tem pokazali kako si želijo olajšati muke bolnikom, ki bi jih namesto s kemoterapijo, zdravili  in kemijo, lahko zdravili z ganja homeopatijo.
Res je lepo, ko človek spozna, da Slovenci vseeno znamo stopiti skupaj pri pomembnih zadevah, ki ne zadevajo (winkwink) le nas, temveč tudi druge. Kajti, če že ne legalizacija, da bi si lahko smotal eno baso in jo mirno pokadil, tako kot si lahko mirno odpreš pločevinko piva in jo popiješ, pa vsaj to, da bi se smelo olje in jantar uporabljati v medicinske namene ter jo dejansko uporabljati zaradi njenih zdravilnih učinkov in ne učinkov zaradi katerih so se protestno zbrali, sedli in jih nekaj pokadili.
Presenetilo me je le to, da ni v podporo legalizaciji konoplje spregovoril noben od teh ljudi, ki bi se jim fizično in zdravstveno stanje izboljšalo, temveč sami taki, ki ali propagirajo, promovirajo in prodajajo razne derivate ter svetujejo kaj in koliko uporabljati, in kolikor sem ujel med opazovanjem in razmišljanjem, naj bi bilo to vsakodnevno. Po večerji. Pred spanjem.
Pomislil sem na vse škodljive vplive pasivnega kajenja oziroma vdihavanja cigaretnega dima ter ob tem sklepal, da ima lahko pasivno kajenje marihuane lahko kvečjemu koristne posledice. Sedel sem na klop ter vdihnil s polnimi pljuči. Ko sem se naužil s kanabinolom prepojenega ozračja sem počasi in umirjeno odpeketal proti Tivoliju in pomislil, da bi z užitkom zvrnil eno mrzlo pivo, zapasalo pa mi je tudi nekaj sladkega. Pred železniškim mostom mi sluhovod pobožajo nežni zvoki jamajške godbe. Kaj vraga pa je zdaj to?

Nekaj metrov naprej, sa moja nekoliko sklopljena oka dva, opazim šta!?
Istočasno in vzporedno, kilometer proč, dobrih deset minut hoda –  petnajst, če vmes kadiš baklo – dogaja še en protestni shod za legalizacijo marihuane! Toliko o mojem prepričanju, da znamo biti vsaj v nekaterih stvareh enotni in se znamo združiti. Očitno bomo za spravo rabili več kot le travo.

Čemu vraga sta potrebna dva ločena dogodka? Odgovore na to vprašanje bom poiskal kasneje, se mi pa zdi, da je kaj klavrno, da se niti pregovorno skulirani hašišarji, ne z(morejo) dogovoriti in imeti enega samega dogodka, da niti ne pomislim na zmedo, ki utegne nastati, ko se bo zapušen folk iskal in klical po telefonu …

‘Pa ke si ti!?’
‘Ja tle pr štantu z rizlami!’
‘Ja nisi! Stojim tukaj in te ni!’
‘Sem! Tukaj stojim, frkam đolo! Tebe ni!’
‘Mene ni!? A si ti zadet model!?’
‘Ja čist, staari! Pa ti?’<img src="https://s0.wp.com/wp-content/mu-plugins/emoji/twemoji/svg/1f600.svg" border="0" alt="