Pred samim pisanjem tega zapisa sem se pomudil na youtubu in na imdbju, da bi samemu sebi nekoliko osvežil spomin, po medmrežjih pa sem pobrskal tudi za slikami Aleša Primica in moje prepričanje se je s tem le še utrdilo.
Aleš Primic je neizživet, potrt in od samega sebe zatrt homoseksualec.
Ne morem si kaj, da me ne bi spominjal na polkovnika Franka Fittsa, okrutnega marinca iz filma Lepota po ameriško, ki čuti do buzerantov najgloblje sovraštvo, njihovo sproščeno razkazovanje svojih istospolnih nagnjenj pa se mu gabi.

Ko prijazna soseda, gayevski par, negovana moška srednjih let k vhodnim vratom hiše kamor so se preselili, prineseta košaro dobrodošlice z izbranimi delikatesnimi izdelki – kar je pri gayih pač običajno, da imajo prefinjen okus za sire, francoska vina, testenine in italijanske dizajnerske obleke (ali pa je zgolj stereotipičen kliše!?) in se predstavita, pride kakopak do nesporazuma, saj eden od njiju drugega predstavi kot svojega partnerja.
Čemur bi se dalo izogniti, če bi ga lahko/smel predstaviti kot svojega … huh … moža.

Sprašuje se zakaj ti morajo svojo seksualnost ves čas metati v obraz? (ljudem,njemu, družbi?)l
Kako so lahko tako brez sramu?
Ob njuni odkritosti je skorajda tako zgrožen, kot je zgrožen ob kasnejši, z njegovim nerganjem in pljuvanjem čeznje izzvani izjavi lastnega sina, da mu gre zaradi teh pedrov na kozlanje.
Kajti zaveda se, da to pravzaprav je. Peder.

Vsakič  kadar vidim Primica, vidim tudi zgovorno podobnost in zdi se mi, da začutim njegovega notranjega gaya, potlačenega, zatiranega,žvižgajoč si melodijo iz Moje pesmi, moje sanje, ki si le ob redkih priložnostih dovoli izraziti svoj čut za estetiko,potrebo po biti fabulozen,  sicer pa bi  kdo, ki mu gre omenjeni pošteno na falus znal reči, da ohranja svojo krinko in igra vlogo mačističnega, homofobnega, ozkogledega, zaplankanega, šovinističnega, nekoliko nemarnega in zanemarjenega, zagovedanega borca za pravičnost pod pretvezo prave ljubezni.

Ljubezni, ki jo ljudem proti katerim je uperil svojo gonjo … pardon … kampanjo, globoko v sebi, v tistem rožnato pobarvanem delčku svojega srca, v katerem oblečen v angora pulover, srka kakav s smetano posut s čokoladnimi mrvicami, zavida in ravno zaradi tega zavidanja, ter globoko zakoreninjenega sovraštva, tudi odreka.

Ah, kako bi si želel, da bi si upati smel …
A kaj, ko bi bilo to proti vsemu kar pridiga, ščuva in hujska, proti vsemu kar so ga naučili, proti vsemu v kar hmm … verjame.

To bi bilo vendar svetoskrunsko! Bogokletno! Nezaslišano.
Ne more in ne sme. Kajti, če kdo ve, s kakimi ljudmi bi se moral potem vsakodnevno soočati, kako sovraštvo tli v njih do vseh, ki so drugačni kot oni sami, potem primejdunaj ve on.
Aleš Primic, samozanikanje na dveh nogah.

Ohromljen je od tega nedojemljivega strahu.
Strah pred zavrnitvijo in reakcijo okolice. Nestrpne okolice.
Okolice, ki ne tolerira drugačnosti in bi ne mogla gledati dveh moških, ki se držita za roke ali pa bi se celo … oh bljak … poljubila.

Pa vendar koprni po tem poljubu, poljubu moškega skoraj toliko, če ne celo bolj, kot kolonelo iz filma, ko sredi naliva, v beli premočeni majici, kot bi ravnokar izstopil iz knjige Vitana Mala, le kakih petinštirideset let prestar, poskuša poljubiti do pasu golega Lesterja Burnhama, ki ga upodobi Kevin Spacey.
A ga ta – preklet naj bo! – presenečen nad dejanjem, zavrne!

Po vseh letih tlačenja in zanikanja svojega resničnega jaza, ko prekletemu buzerantu v sebi le dovoli narediti usodni korak, dobi košarico, še preden se pravzaprav karkoli zgodi.
Grozno …

Zato na koncu tega zapisa, ki se bo morda komu zdel kot pamflet, apeliram na celotno slovensko gayevsko skupnost, naj za božjo voljo v svojih vrstah najde kakega čednega mladeniča/moškega, ki bi Alešu Primicu pomagal ugledati luč, ga zvabiti na svetlo, da vendarle izstopi iz temne omare zanikanja in odrekanja, naj se ubožec prepusti svoji notranji težnji, naj popusti latentnosti in se preneha boriti s samim seboj ter si dovoli biti to kar je.
Gay.

*Ker ste eni pograbili zapis kot bodoči ženin striptizeto na fantovščini, moram dodati, da gre za satiričen zapis in nikakor za dejstva