Tablete – antipsihotike in antidepresive, smo dobivali trikrat dnevno.
Zjutraj, opoldne in zvečer. Po obroku.
Če se je tistemu lahko reklo obrok.
Vse je imelo enak videz, vonj in okus.
Ogaben.
Vse juhe, prikuhe in čorbe so bile popolnoma enake. Vodene, neslane in zelenkasto rumene barve, da je bil krožnik pred teboj videti kot miniaturna mlakuža iz katere bo vsak čas skočila krota. Vse meso je bilo suho in si imel občutek kot bi žvečil kos lesa.
Edino, kar je bilo užitno je bilo sadje. Banana ali jabolko.
Zunaj pa so ljudje na prvomajskih piknikih pekli čevapčiče, klobasice in zarebrnice, pili pivo in se zabavali. Mater jim …

Pa saj mi tudi nič ni teknilo.
V tistem vikendu ne vem, če sem zaužil več kot tri grižljaje.
Popil sem ogromno čaja, ki je bil ves čas na razpolago in je bil presenetljivo dober. Spominjal me je na tistega iz šolskih dni. Morda zaradi kovinskih skodelic. Še dobro, da sem bil povsem brez teka.

Bil pa sem tudi brez volje, brez cilja in brez želje po čemerkoli. Ameba.
Ves ljubi dan sem se prav počasi vlekel po hodniku, drsal s podplati po tleh, z rokami nepremično ob telesu in s sklonjeno glavo, kot bi bil namenjen na morišče, kjer mi bo rabelj s sekiro odrobil mojo zmedeno betico. Opazoval sem ostale varovance, ki so kazali še manj znakov prisebnosti in zavedanja svoje okolice in se skušal sprijazniti, da bom tu ostal.
Med norci …

Eden od njih je bil ves čas privezan na posteljo in tulil nepovezanosti.
Kadar je mimo prišel strežnik, ga je z mirnim glasom in z nasmehom vprašal: »Imaš kak cigaret?«
Že naslednji trenutek pa se je metal po postelji, kolikor so mu spone dopuščale in vpil:«Daj mi en čik!«
Ko me je prvič zagledal, je za hip umolknil, potem pa zakričal:«Tiiiii! Ti si hudoben! Ne hodi sem!«
Ja, jaz sem hudoben, zvezali pa so tebe.

Nekaj jih je ždelo v »dnevni sobi« in buljilo v televizor, ki je bil nameščen pod stropom na polici. Na varnem.
Tisti, ki se je dokopal daljinca, je imel v pesti vse ostale.
Z enakim zanimanjem so gledali tako dirko formul, grozljivko kot reklame ali dnevnik.

Kadilnica je bila ves čas polna, cigarete so kadili kot za stavo, eno za drugo. Strmeli so predse skozi dim in čeprav je bila nasproti druga oseba, so zrli skoznjo.
Zombiji … Sami brezčutni, neodzivni zombiji.

Predstavljal sem si samega sebe čez deset let, kako brez posluha mrmram ‘insane in the brain’ in grizljam stare postane napolitanke, ki mi jih je prinesel eden od redkih, ki me pridejo obiskat.
Vedno bolj apatičen sem postajal, pa čeprav sem bil tam komaj drugi dan.

Spomnim se obiska prijatelja, ki sem ga obvestil kje sem. Prišel je s svojim dekletom, vem da je bil tam, vem da sva govorila in se pogovarjala, a se nikakor ne morem spomniti niti ene izrečene besede. Ene same ne!
Karkoli so mi dajali je bilo prekleto močno.

Ob koncu dneva sem bil tako zdelan, da sem takoj po večerji in odmerku zdravil zaspal kot top in se naslednje jutro zbudil v isti pozi kakor sem bil legel. Čeprav se drugače med spanjem kar pogosto premaknem.

Bil sem že tretji dan v istih gatah, neumit in nezainteresiran za karkoli. Imel sem povsem prazno betico, ene misli ni bilo v njej. Vseeno mi je bilo.
Tudi jezen nase nisem bil več.
Zdaj sem se samemu sebi smilil. Še slabše.
A s psihiatričnega vidika najbrž lažje obvladljivo.

Eden od bolničarjev mi je prinesel svežo pižamo in odklenil vrata kopalnice, ki je bila enako velika kot stranišče, le da je bilo v njej namesto wc školjke, kotlička in umivalnika, tik za vrati od plesni načeta plastična zavesa za katero se je skrival tuš,  kjer sem se oprhal. Čeprav mi je voda dobro dela, posebne radosti nisem čutil. Umil sem se, da vsaj jaz ne bom smrdel, če že vse ostalo zaudarja.

Vrnil sem ključ bolničarju, ta pa mi je rekel, da naj bom tu, ker je prišel dežurni psihiater in me bo poklical na razgovor.
Razgovor …
Kaj bom dobil službo?
Kam pa naj bi šel, seveda bom tu. Čeprav nisem vedel, kaj jim še lahko povem, kaj me še lahko vprašajo in od mene izvedo, sem se razgovora veselil. Dan ne bo enak prejšnjemu.

Prišel sem na vrsto in vstopil sem.
»Sedite.«
Spraševal me je po počutju, po mojih težnjah, zaradi katerih sem bil sprejet in ali si še želim umreti.
»Prekleto, da ne! Že dva dneva se počutim, kot bi bil mrtev in ni mi všeč!«
»V redu!«, je rekel, »zdite se precej bolj luciden, tudi ob sprejemu ste bili bistrih misli, a sedaj so vsaj bolj spodbudne in ne tako zelo mračne kot takrat …Vas bomo prestavili na EKI. Se strinjate?«

Seveda sem se strinjal! Za v kamnolom bi podpisal, samo da se rešim te ludnice!
Tedaj me je prešinilo, da je to najbrž del taktike.

Zaprejo te med te uboge pare, med te nesrečne duše, ki blodijo po teh hodnikih, ti pa se odločiš, ali boš blodil z njimi ali pa se boš skušal rešiti …

Začutil sem kanček veselja. Trohico.