Končno sem ujela popoldansko sonce in se celo 2x spravila ven, da sem se ga naužila. Najprej sem šla na teraso s knjigo v roki. Vendar, ker se je med mano in sonce postavila stavba, je bil takrat mraz in sem raje odšla na toplo v hišo. Ker pa je bilo sonce še visoko, sem se odločila, da grem na manjši foto potep po vrtu, saj že dolgo nisem bila in ne vem več kaj se doma dogaja, saj sem ali v hiši ali me pa ni doma. Posnela sem nekaj zanimivih motivov, ki so bolj jesenski kot zimski, no ne jesenski, že prav spomladanski. Obiskala sem tudi prostor, kjer se najraje zadržujem v samoti. Počutila sem se odlično, vendar ko sem prišla nazaj v hišo, sem se pričela počutit drugače.

Da, ko sem prišla nazaj v sobo sem se počutila prazno, kot da bi mi nekaj manjkalo. Sonce še vedno sije, vendar občutek nekje v meni je slabši, kot je bil pred odhodom na sonce. Ne vem zakaj to, lahko samo ugibam. Mogoče zaradi vsega tega dobrega počutja, ko sem bila na soncu, sem se preveč radostila, na kar pa jaz nisem navajena in sem padla v negativo, da se vrnim na isto "slabo" počutje, kot pred tem dogodkom. Mogoče nisem navajena na negativo in ne prenesem toliko pozitive. Ali pa ravno kontra. Ko sem bila zunaj in sem bila vesela in sem uživala, sem se počutila veselo, je moje telo se ravno dovolj napolnilo s pozitivo in dobroto in ljubeznijo, da ko sem prišla v sobo in se nisem več radostila, da je hotelo moje telo in moj um se še radostiti in ker ni bilo tega, sem se pričela počutit slabo in nelagodno, ker si želim še več pozitive in vsega.

Ker sem bila slabe volje in imam na dosegu roke nekaj sladkega za jest, sem pojedla dva kosa te sladke pregrehe, ki res nista velika, saj ni tortica. Potem, ko sem to pojedla, sem se počasi pričela počutit bolje. Sedaj razmišljam o tem, ter ugotavljam, da sem moje občutke zamenjala s potrebo po sladkem, ter pojedla nekaj sladkega. Na tak način sem poleg hrane pojedla tudi negativna čustva oz občutke in se počutim malo bolje. Obenem pa se človek zaradi tega počuti slabe volje, ker se ni mogel upreti, ter ker je slabe volje, je še več in tako zapade v začaran krog preobjedanja in prične pridobivati na telesni masi. In kar naenkrat postane pretežak in dako dalje, dokler ne reče stop. Najprej je potrebno se toliko poznati, da ugotoviš, kje je bistvo prenajedanja in potem mora biti človek toliko "močan" v sebi, da prekine negativne misli in dejanja in se zaveda kaj počne. V tem primeru človek ne potrebuje nobenih diet, ampak samo notranjo moč, da ko je slabe volje gre delat nekaj pozitivnega in ne je hrane. Če pa ravno ne more da ne je, pa je dobro najprej spiti kozarec ali pa celo mogoče dva kozarca navadne vode in se potem poizkusiti nažirati s hrano. Pojedlo se je bo veliko manj, pa še prebava bo boljša zaradi vode. Ja, sama sem pa taka, da drugim solim pamet, sama pa ne delam tega. Ampak to je moje trenutno razmišljanje in od sedaj naprej obljubim, da bom tudi sama delala tako, kot piše v tem odstavku. Pila sem že, sedaj pa še en košček sladice, ker mi res tako zelo paše. Ja vem, da sem obupna. Ampak mala dejanja spreminjajo svet.