Dolgo nazaj sem že pisala o tej osebi in sicer v zgodbi Spominčice zanjo. Nekateri veste o čem se gre, drugi nimate pojma in tako za ene, kot za druge je dobro kar veste. Takrat, no v zgodbi se opisovala, kako sem se poslovila takrat od nje, vendar sedaj še vedno, no, ponovno mislim nanjo. Kmalu bo 8 mesecev odkar je ni več in obenem se bliža dan, ko bi dopolnila 88 let, če bi bila še med nami. Tokrat bo torej prvič, da zanjo miklavž ne bo prinesel ničesar. Prvič, ko bo za njen rojstni dan njena soba prazna. Prvič, ko bo več žalostnih solz kot solz sreče steklo po licih. Praznina je, na katero se nisem še navadila. 

Saj so dnevi, ko ne pomislim nanjo, ko mislim, da je vse za mano. Obenem pa so tudi dnevi, ko se spomnim nanjo, ko pomislim, ko se spomnim, da bi pa mogla ji dat jest, jo dvigniti, potem pa me kmalu ustavi misel, saj pa je ni več v sobi. Nimam poguma, da bi šla v njeno sobo, lahko kukam vanjo, ko je kdo notri, vendar vanjo ne morem stopiti. Toliko let sem stopala vanjo, ne samo zadnjih osem let, ko sem ji dajala kosilo in ko sem jo vsak dan dvignila na invalidski voziček, ter jo odpeljala v kuhinjo, kjer je gledala televizijo. Odkar pomnim sem hodila v njeno sobo, seveda, če je ona dovolila. Všeč mi je, da je soba zaprta, ker ne bi se mogla sprehajat če bi bila odprta. Nazadnje sem bila v sobi kak teden po tem, odkar smo se poslovili od nje. Potem sem samo še enkrat pogledala noter. Ne morem, res ne morem. Vse te mesece sem se trudila, da bi me ne bolelo, da bi funkcionirala normalno, vendar zadnja dva dneva me proti večeru preveč stisne in ne morem, da ne bi spustila kako solzo v spomin. Tako osamljena sem. Pogrešam jo, resnično jo pogrešam. Ko mi j ebilo hudo sem jo lahko objela, sedaj nimam nikogar, vsi me podijo stran, nihče noče ne dati, ne sprejeti objema. Pa tako potrebujem ta objem. Tisti pristen, pravi objem. Težko je biti brez objemov, vendar še težje je biti brez človeka, ki ti je toliko pomenil, ki je bil dobšen del tvojega življenja, ki te je toliko naučil. Težko je. Mislila sem, da sem vse skupaj uspela preboleti, vendar opažam, da se mogoče prebolevanje šele pričenja. Letos se mi je zgodilo preveč izgub, vedno bolj pa se mi tudi zdi, da izgubljam sebe in voljo do česarkoli.

Tega sedaj nisem napisala, da bi se komurkoli smilila, nočem, da mi pošiljate objemov, če mi ga resnično želite dati, me raje kontaktirajte in se dobimo in ga date mi realen objem, saj mi virtualni resnično nič ne pomagajo. To sem napisala iz enega razloga in sicer iz tega, da mi bo upam lažje, če bom to dala ven iz sebe in podelila z drugimi. 

Pa še misel za vse: Z ljubljeno osebo, katerakoli je to že starši, prijatelji, otroci ali partnerjem, preživite vse kar lahko v času, ko se lahko še pogovarjate in družite kar največ časa, saj potem, ko nas ljubljeni zapustijo ne pomaga nič, če mislimo nanje, jim nosimo rože in sveče, ko pa jih ne moremo objeti in povprašati za mnenje.