Članek
Egotrip po moje II
Objavljeno Nov 05, 2014

Ne vem, res ne vem kaj naj še rečem. Za nekatere sem bila, sem in bom za vedno zguba, karkoli rečem in karkoli naredim, saj so določene osebe oh in sploh pomembne in se svet skoraj ne more vrtet brez njih, potem pa slišim, da ne bodo poslušali mojih "pravljic", ker itak vsi okoli njega držijo z njim in so tej osebi osebe, ki me osebno poznajo povedale vse o meni. A vi to resno? A sem res jaz taka velika nula. Da, tudi sama imam slabe in klinčeve dneve, ko ne vem kam bi se dala in mislim, da je edina rešitev pač ta klinčeva smrt, ki jo tolikokrat omenim. Tudi jaz sem človek, ki ima probleme in težave in se ne znam sama spopadat z njimi, ker sem se spopadala s svojimi problemi do pred parih let, ko sem bol aktivna na FB in poizkušam na tak način, da se pritožujem pridobiti ljudi. Čeprav ponavadi vse skupaj doseže kontra učinek. Tudi ko tarnam nočem, da bi mi ljudje pomagali, ampak da bi se jim smilila. Ja, smilila, ker nisem se mogla nikomur smilit. So tudi dnevi, ko sem dobre volje, kar seveda spet ni prav, ker so ljudje ljubosumni name, ker sem pač dobre volje. Pa pizda, a lahko človek sploh živi, ne da mu ljudje ne želijo slabega. Saj vem, da nekaterim ljudem ne bom nikoli všeč, ker mislijo, da sem egoistična kurba, ki misli samo nase, prav, pa nej mislijo. Če bi vedeli, kakšna sem v resnici se ne bi niti oglasili. Koliko od vas, ki si tuki gor manete roke nad mojim pritoževanjem in slabo voljo ali pa se mi režite, ko sem dobre volje, ter se mi privoščljivo smejite v vsakem trenutku ima službo, ter kdo od vas, ki imate službo ste šele začeli z njo, ne še globje, kdo od vas je pred kratkim odprl svoj s.p., ne da bi vedel, ali bo imel kako stranko ali ne, ali bo preživel in si nabral dovolj za prvi mesec življenja podjetja, kateri mora plačati stroške. Povem vam, da na računu imate samo 37€, to mislim na privat račun. Res da mi starši pomagajo s plačevanjem položnic, vendar na območje mojega podjetja nimajo vstopa, sama sem si zakuhala in sama moram pojesti vse. In veste kaj. Prvi mesec bom preživela. Ne zaradi vas, ampak zaradi sebe. Potem sem še delala za nekoga, za katerega upam, da mi bo nakazal denar, ki sem si ga zaslužila, tako bo podjetje preživelo do novega leta. Bi vi zmogli kaj takega? Ne, vi raje sedite doma na toplem in se smilite sami sebi ali pa se bahate z visokimi plačami ali pa imate državne prejemke. Jaz sem šele 2 meseca pred načrtovanim odprtjem podjetja zvedela, da pa bi lahko prosila državo za denar, vendar je bilo brez veze, brez smisla. Da, položnice so mi plačevali starši, saj tudi jaz nisem spala doma. Delala sem si reklamo, ki pa tako ali tako ni učinkovita, saj ni nobenega povpraševanja. No, saj ni čudno, ker si še nisem naredila prave, konkretne reklame. Ali vas zanima zakaj ne, ker sem se prej bala inšpektorjev, sedaj pa skoraj nimam časa oz me počasi prijemlje zimsko spanje, kar imam najraje. Ampak ne, sekiranja še ni konec. Do novega leta bom preživela, kaj pa naprej? Bom dobila vsaj tistih 200€ za stroške. Ne vem, bomo videli. 

Da, spet sem vam povedala pravljice, spet se smilim sama sebi in obtožujem druge, preklinjam in govorim grde besede, ja to sem jaz, ko sem besna, ko vem, da se želim truditi, vendar me eni ljudje spravijo iz tira, ker se imajo za več in so center vesolja. Ma, ne rabim nobene reklame, ne rabim nobene pomoči, nič ne rabim, sam potem me ni treba fehtat za karkoli, ko bom jaz uspela, vi pa boste še vedno na isti točki. Ne poznate me, resnično me ne poznate. Lahko sem navadna deklica, ki se za vsak grd pogled ali neprijazen ton v glasu zjoka, ampak ko si želim biti močna, me niti skala ne potolče, ne nič na tem svetu ne premakne. Bom že našla skrivni prehod, da bom šla mimo vas, bom že pritipala z iglo in našla najmanjšo razpoko, vem da mi bo uspelo. Ker moj blog je samo blog, in če bi lahko, bi imela spletno stran, s katero bi se ponašala in mi ne bi bilo potrebno pisati blogov. Vendar bom ostala tu, vendar ne zaradi bralcev, ampak zaradi njega, ki potrebuje našo pomoč, njega, ki bi si želel, da se PW oglašuje povsod, saj ni pomemben blog, ampak cel PW, ker če se PW razvija, se razvija vse, če pa PW propade, z njim propadejo tudi blogerji, vsaj večina blogerjev, ki so tu začeli svojo blogersko pot. Jaz sploh nisem pomembna, ni treba me brati, ni me potrebno oglaševati, ampak je potrebno oglaševati sam PW. Saj vem, da me ne razumete, ampak nekoč me boste razumeli, ampak takrat bo za vas prepozno.