Članek
Novi začetki
Objavljeno Sep 28, 2014

V zadnjem času se mi veliko stvari dogaja, vendar nimam tistega občutka, da to delim z vami. Imam veliko idej kaj pisati, vendar ko odprem novo objavo mi vse izigne iz glave. Tokrat sem si po dolgem času ponovno zadala, da vam nekaj napišem in sicer nekaj takega, kar je berljivo. Jutri se zame namreč začne čisto novo obdobje, pričela bom. Ne vem kaj naj rečem, ampak postala bom najbolj osovraženi človek na svetu, to je podjetnik. No, bolje rečeno podjetnica. To so najbolj osovraženi ljudje, takoj pred ali pa za politiki, saj vsi podjetniki goljufajo državo in jemljejo denar ubogim revčkom, ki ne dobijo službe, ter živijo od sociale, čeprav bi službo našli, če bi se jim le delat dalo. 

Zakaj sem se odločila postati podjetnica? Zato, ker nimam formalne izobrazbe za to delo, katerega bom delala. Sem samouk, ki ga veseli kuhanje. V gostilnah v kuhinjah potrebujejo kuharje s formalno izobrazbo, ne pa take, kot sem jaz, ki misli, da zna kuhat. Prav tako s svojo izobrazbo kemijski tehnik ne bi dobila zaposlitve, sploh, ker sem od zaključka izobraževanja do sedaj zapravila kar nekaj let z nadaljnjim izobraževanjem, katero se je izjalovilo in ga trenutno nimam volje dokončat. Zato sem se odločila, da postanem podjetnica, da lahko dam iz sebe vse znanje in ideje in vam na uraden in enostaven način predstavim sebe. Poleg kuhanja obvladam še veliko stvari, katere bom poizkusila vplesti v svoje podjetje, če bo le mogoče. Zakaj bi človek z veliko znanja, ki ga je pridobil na drugačen način, ne s formalno izobrazbo ne bi deloval, ter uresničeval svoje ideje na tak način. Mogoče vem in znam več kot ljudje s formalno izobrazbo, vendar na trgu dela bom vredna manj, kot ljudje s papirji, čeprav sem si sama želela naučiti kar znam in sem se naučila toliko kot drugi ali še več. Ne vem, zakaj so ljudje tako zaprti, zakaj mislijo, da je papir vse. S papijem se še najesti ne moreš, kaj šele drugega. Samo prava znanja so pomembna, to pa niso samo tista, ki jih da šola s papirji. Največ se človek nauči, če poizkuša in sam pride do določenega zaključka. Takrat je določena stvar zelo pomembna za dotično osebo, vendar za ljudi okoli te osebe je čisto nepomembno, saj oseba preprosto nima edine stvari, ki naj bi bila pomembna, to je papir. 

Ko sem končavala osnovno šolo in sem iskala srednjo šolo so mi govorili ljudje katero naj izberem. Izbrala sem si srednjo kemijsko šolo. Vsi so se čudili, zakaj ravno to. Zakaj nisem šla za prodajalko, saj mi prodajanje leži, saj sem pomagala pri prodaji v društvenem čebelnjaku. Take in drugačne nasvete so mi delili. Jaz sem imela zanje en in edini odgovor, ki se glasi: "Zakaj bi se izobraževala za nekaj, kar že znam?" Nihče mi ni znal odgovorit in to je bilo to. Zakaj bi se izobraževala za prodajalko, saj znam prodajat. Samo zaradi papirja? Ne hvala. Naj se za to izobražujejo tisti, katere to veseli. Zato sem jaz se izobraževala za nenavadne poklice, ker tega ne zna vsak in se težje naučiš iz spleta, ali pa ti določena znanja podajo starši. Raje grem v nove stvari, v nekaj drugačnega. Čeprav sem sedaj čisto na nuli, čeprav me bodo ljudje imeli za manj vredno, prav. Ravno zato sem začela s podjetjem, ker hočem biti drugačna. 

Konec januarja je prišel ven razpis, za izobraževanje za mlade ljudi, kateri želijo odpreti podjetje. Izbirali so mlade in inovativne ljudi samo po njihovi ideji, katero se je napisalo v prijavnico. Bila sem izbrana. Moja ideja je bila izbrana. Torej nekaj je na tem in mora mi uspeti in vem, da mi bo uspelo. Ker nisem človek, ki da na papir, ampak na znanje. Nisem človek, ki želi delati celo življenje nekaj za nekoga, ter me ta stvar ne veseli. Raje delam za ljudi nekaj, kar me veseli, čeprav sama od tega ne bom imela popolnoma nič. Tako je, prve mesece si želim dobiti 10 strank v enem mesecu, da bom pokrila dolg do države. Pol leta ne bom dobivala plače, niti minimalne, ker ne bom imela prihodkov, če pa bodo, bodo minimalni. Borila sem se in še naprej se bom borila. Upala sem na subvencijo, ki bi mi bila v veliko pomoč, vendar je ne bom dobila, ker je ne dajejo več. Tudi če jo bodo pričeli dajati ponovno, bom izpala iz tega. Potem pa naj ljudje obogatimo, imamo družine, otroke in ne vem kaj vse. Denar pa pobirajo tisti, ki ga imajo tako ali tako že preveč, namesto da bi dali tistim, ki se borijo za svoj posel, ki želijo začeti s poslom in preživeti z njim. Ne 2000€, že 200€ na mesec bi mi pomenilo ogromno. S tem denarjem bi plačala delež državi, ki ni naredila popolnoma nič za zagon mojega podjetja in mi popolnoma nič ne pomaga pri ničemer, samo obira in obira.

Ampak to tako ali tako ni tema te zgodbe. Pišem o novih začetkih, odprtju podjetja, novi, prvi ljubezni, ki bo upam postala in ostala z menoj. Da me bodo ljudje, ki so ob meni me podpirali še naprej, ter mi ne metali polen pod noge. Mogoče vas zanima kako mi lahko pomagate. Zberite nekaj prijateljev, me pokličite in skupaj bomo imeli kuharsko zabavo. Verjemite mi, da bo nepozabna.