V zadnjem času vedno bol jokam. Gledam video in že so solzice na očeh, gledam videospot in solze. Ma ne mi reči, da sem tako čustvena zato, ker sem zaljubljena. No, saj mogoče pa sem. Cel dan mislim nanj, ter ga izzivam, le da bi ga tako znervirala, da bi prišel do mene in bi ga končno videla še v živo ne samo preko kamere. Ne manjka veliko, da bi mu brala misli na daljavo, včasih celo ugotovim kaj si misli. No, da ne govorim o njemu, ker on je tako ali tako v moji glavi in pozna skoraj vse moje misli.

Jokam pa tudi še zato, ker me on spravi kar naprej v tak smeh, ter ko se pričnem smejati se smejem in smejem, dokler mi ne pritečejo solze in potem ko že tečejo še vedno govori in govori, dokler se pač ne naveliča govorit neumnosti ali pa ne prenese več mojega odurnega smeha. Včasih se zgodi, da me pripravi do solz celo večkrat v kratkem času, to je tiste 3h na dan kolikor ob dobrem dnevu govoriva prek Skype-a. Da, vidiva se preko kamere in to je višek tehnologije in ne vem česa vse. V živo se še nisva videla. Se pardoniram, če sem to že pisala, ampak od uvoda je že minilo nekaj časa, ko sem delala druge stvari in gledala videe na FB.

Pač sem vsestranska oseba, ki počne več stvari obenem, ter nobene stvari resnično dobro. Ko že misliš, da si v neki stvari za silo dober prideš v tako družbo, kjer ugotoviš, da v resnici si prava nula in da so ljudje dost boljši od tebe. Prosim, ne mi govorit, da se ponižujem, ter nisem tako slaba, da dobro pišem in ne vem kaj še. Da, mogoče za vas dobro delam in veliko znam, vendar ne zase. Zgleda, da sem perfekcionist na nekih področjih, da je samo najboljše dobro zame. Da samo, ko sem resnično dobra, sem si všeč in to samo za silo. To, kar sem pa sedaj pa sem navadna izgubljena ptičica, ki tava iz gnezda v gnezdo in se išče in išče in še išče, vendar se nekako ne najde, ne more najti.

Iščem nekaj, kar je najbolj skrito mojim očem, iščem stvari, katere imam pred nosom. Iščem stvari, ki se mi ponujajo same od sebe, vendar jih ne vidim, ker jih ne želim, nočem, ne morem ali se jih bojim videti. Ne vidim ljudi, ki me imajo radi, ki sem jim všeč. Ne vidim niti sebe, da sem posebna, kekateri pravijo simpatična. Vem da nisem, nisem si všeč, no mogoče bi si bila, ko bi se videla v pravi luči, ko se nebi bala pogleda na samo sebe in na svet, ki ni tako temačen, kot naj bi ga videla jaz. Ma saj ni tako temačen, občasno je še temnejši, so pa v življenju tudi iskrice, ki razsvetljijo kratke trenutke. Vendar nobena iskrica še ni bila tako močna, da bi zanetila ogenj, dala svetlobo za daljši čas mojemu življenju. Do takrat pa mi ne preostane drugega kot kratke seanse joka, ko se pogovarjam z njim in ga želim ob sebi, da bi me objemal, da bi se počutila njegova. Kako si želim čutiti ljubezen, kako si želim biti ljubjena. No in sedaj so spet mi na očeh solzice. Solzice upanja, da se to res zgodi nekega lepega dne v bližnji prihodnosti.