Zapiram vrata okoli sebe, zapiram okna. Gradim visoke zidove, katere ne more preiti niti zvok, niti svetloba. Ujeta sem v svojem svetu in tako je tudi prav. Zakaj bi se razkazovala okoli in se hvalila in poveličevala. Raje se zapiram in v tišini uspevam, se gradim in rastem. Človek ne potrebuje sočloveka. Resnično ga ne potrebuje. Človek je narejen zato, da je sam za vedno. Če bi bilo tako kot mora biti, bi morali biti moški in ženske ločeni in vsak bi moral skrbeti zase, ter če bi imele ženske potomce tudi zanje vendar samo do določenega leta, do otrokove spolne zrelosti, potem pa bi se mogli ločiti. 

Ali pa še to ne. Človeška rasa sploh ne bi smela obstajat. To pa zato, ker je veliko posameznikov preveč zmanipuliranih. Tako kot je sploh ne bi smelo biti nikoli in nikdar in nič ne bi smelo biti tako, kot je sedaj. Nekateri ljudje se imajo pač za nekaj, kar v resnici niso. Vse je tako čudno, da ni za verjet.

In ljudje stari toliko kot jaz ali še mlajši imajo otroke, nekateri jih nikoli ne morejo imeti, ker jih ne morejo, drugi jih imajo, čeprav jih nočejo, tretji pa bi jih lahko imeli in si jih želijo pa ni nobene možnosti, da bi dobili, ker nimajo patnerja. To je pravi narobe svet. Zato pa tudi zapiram vrata okoli sebe, da nihče ne more me več prizadeti, ker imam tega dovolj in počasi bi si več kot 3 dni veselja zaslužila. Da, več kot par dni umetnega smejanja osebi, ki te že naslednji dan tako prizadane, da ni za verjet.