Ni srce tisto, katero se moti. Niso solze tiste, ki nas bolijo. Ni nasmeh tisti, ki nam kaže radost življenja. So dejanja, in so stvari, ki nas radostijo in ki nas bolijo. Poglejte skozi črne oblake, ali res ne vidite sonca, kako se bori in pripeka nad njimi. Želi biti viden. Sonce sije vedno, tudi če so oblaki. Tudi vaša dejanja sijejo. Tako dobra kot slaba. Vendar se velikokrat zgodi, da slaba dejanja sijejo takrat, ko ni oblakov na nebu, sijejo z vso močjo. Tako naša, kot od drugih. Ko pa delaš dobre stvari, takrat se zapodijo čez nebo težki oblaki, s katerimi se moramo boriti, da vsaj žarek pozitivizma in naših pozitivnih dejanj pride do ljudstva, da vidijo, kako se vrti naš svet, da ugotovijo za kaj se gre, ter ločijo zrnje od plev jasnega vremena.

Kako težko je delovati pozitivno, biti nasmejan, tudi ko si na tleh. Včasih to ljudje pričakujejo od tebe, pričakujejo pa tudi, da si žalosten, ko ti je najbolj lepo, da si resen, ko bi rad skakal od veselja, da molčiš, ko bi se rad radostil. Svet je obrnjen čisto narobe. Pravijo, da je narobe svet, ko voda teče gor. Ne, to ni narobe svet, to je čisto mogoče in se da pokazat. Vse je odvisno od energije. Če ima voda dovolj energije, lahko teče tudi gor. Pod jezovi so razbijalci energije. To so tiste stvari, na katerih so se pred leti smrtno ponesrečili ljudje v Brestanici (upam, da sem si prav zapomnila). Nikakršne možnosti niso imeli za rešitev. Vse tako jasno in logično zgleda na papirju, vendar v naravi je tudi vse jasno. Voda je nevarna. Imeti bi morali več spoštovanja do nje. Tako do pitne, da je ne bi več onesnaževali, kot do tiste v potokih in rekah, najbolj pa tisto v hudournikih. Tu je voda najbolj nevarna. Koliko energijskih črt, vodnih skokov in podobnega sem risala, da še vedno bi mi mogoče uspelo narisati globino vode glede na posamezen nagib struge, kje je vodni skok, kje je deroč in kje miren tok, ja, se kamlu lahko zmotiš. Kako vesela sem bila, ko mi je uspelo narediti ta izpit. Bil je meni se zdi zadnji, katerega sem naredila, naslednjega sem padla in sedaj ne morem dokončati študija. Prosim, ne bi rada razgljabljala o tem, še vedno boli na nekakšen način, rada bi pozabila vse skupaj in se posvetila tisti stvari, katera me res veseli, to je kuhanju. 

O veliko stvareh imam kar nekaj znanja. Ne bi umrla, če bi me postavili v gozd, no v resnici bi rada odšla v gozd in tam živela v kakšni jami, ter pridelovala okoli jame pridelke zame, pa tako naprej in nazaj. Zagotovo bi mi uspelo preživeti, če pa nebi preživela bi pa umrla, ali bi me pa živali ubile in pojedle. To je edina možnost. Biti živ ali umreti, vendar to ni stvar odločitve, to je stvar dejanj. Če deluješ tako, da je možnost preživetja največja, je zelo mala verjatnost, da umreš in obratno. Če skačeš iz skale pred medvedko z mladički je velika možnost, da te napade in rani, ter ubije. Kaj pa naj, saj se samo brani. Ali ni tako? Mogoče pa res. Deluj tako, kot si želiš, da bo narejeno, ne kontra, samo redki imajo možnost, da spremenijo svojo pot v zadnjem trenutku. Narava pa lahko dela v naš prid ali pa proti nam. Kaj boste izbrali vi in kako boste delovali sami je vaša odločitev. Izberite pametno.