Čudoviti obrazi neznancev, puhle besede, katere ti nič ne pomenijo. Solze v očeh starcev, ki ne smejo gledati odraščati vnukov in njihovih otrok. Odprta usta, ki hočejo nekaj povedati obmolknejo preden iz njih pride prvi glas. To je naš svet v katerem živimo. Človek ubije človeka, ker se mu je le ta prijazno nasmehnil. Bolezni zdravijo z novimi boleznimi, tablete so naša vsakdanja prehrana, katero ne smemo skruniti. Predebeli ljudje so sestradani, medtem ko se bašejo s plehko hrano z veliko kalorijami in malo hranilnimi vrednostmi. Maščoba pa jim polzi po rokah. Maščoba ni strup, je zdrava, vendar zdravja ni v nobenem pretiravanju.

Otroci ne vedo kaj je hrana in iz kot v resnici prihaja. Hrana raste v trgovinskih centrih, mleko se dobi v tetrapaku. Zakaj tetrapak, zakaj ne steklenice. Zakaj predpakirana živila v tone plastike, zakaj ne steklenice, katere se lahko ponovno uporabi in papirnate vrečke za živila, za nošnjo pa iz blaga. Zakaj se mora svet utaplati v plastiki? Zakaj je gojenje zelenjave na svojem vrtu greh?

Zakaj nekaj posameznikov tlači druge ljudi v navadne zaboje brez možnosti odločanja. Smrt na vsakem koraku, boji samih s seboj. Kako se odločiti, se upreti sistemu ali se mu še bolj podrediti. Izgubljamo glas, ne moremo več govoriti in ne moremo več biti uslišani. NA POMOČ!! Kje ste somišljeniki, ki trpite zaradi glasu. Ker ste v ječi brez izhoda zaradi tega, ker ste jim povedali kar jim gre. Govorijo vam, da ste svobodni. Kje je tukaj svodoba? Delamo za vas, damo vam vse in želite še več, zapirate nas na območja brez življenja in pričakujete, da delamo še več, kot smo do sedaj, da se borimo eden proti drugemu, namesto en z drugim. Sram me je biti. Sram me je obstajati na tem svetu, na tem planetu. Resnično me je sram. V meni vre bes, najraje bi potočila ogromno solz, vendar za kaj, za koga. Nihče mi ne bo pomagal, nihče me ne bo videl, samo sramoto bi si nakopala. Ljudje v teh časih ne smemo jokati, jok je prepovedan, vse je prepovedano. Zakaj moramo sploh živeti v ujetništvu, katerega ste nam izbrali vi, ki ne veste kam bi sami s seboj.

Poglejte me v oči in povejte, da ste vrredni več kot jaz. Da boste živeli večno in vladali za vedno tem planetu. Povejte, da boste, ko boste umrli vzeli vse s seboj. Mislite ali veste. Jaz in ti sva se rodila na podoben način, eni naravno, drugi s pomočjo carskega reza, vendar smo vsi prve mesece preživeli v MATERNICI iz katere smo se rodili GOLI. Živimo tako drugače, kot da ne bi bili si tako podobni. In ko bo čas za smrt, boste umrli ravno na tak način kot jaz in ostala raja, kot pravite ljudem. Postali boste GOLI, tako kot ob rojstvu. Kje je sedaj tisti VEČ, ki ste ga hvalili in uživali celo življenje, kje, le kje.

Sedaj, ko sedim in pišem to tukaj, no mečem ves ta gnev iz sebe je umrlo toliko ljudi, kolikor cekinov je padlo v vašo malho, ne da bi se premaknili ali karkoli naredili za to. Večina teh ljudi pa je umrla zaradi vas, zaradi vaših cekinov, ko tako nemo cingljajo in so vsi rdeči od krvi vaših sužnjev, pobitih, izstradanih ali pa bolnih zaradi bolezni, katere ste vi naročili povzročiti. Usmilite se nas ljudi, kateri delamo in umiramo za vas in dajte košček svojega premoženja za nas. Usmilite se vaših SUŽNJEV, ki delajo za preživetje, da dobijo tisto DROBTINICO KRUHA in KAPLJICO VODE, katera bi jim pripadala tudi brez vašega vtikanja v naše življenje. VODA je naša, voda je vir življenja in del planeta, ni VAŠA, ni vaša last in ne morete si jo PRISVOJITI in delati z njo tako, kot delate sedaj. Ali veste, da če ne bi bilo te vode, ki jo tako zapirate v svoja bivališča in si v njej izpirate kri, da ne bi bilo niti mene, niti vas.

Postajamo vedno večji sužnji vas, vaših misli, vaših dejanj, vaših zdravil, vaše hrane, vaših bolezni in naših teles. Ljudje, zbudite se, ne vidite, da postajate sužnji vaših teles, odvisni ste od prehrane, katera vas ubija, od zdravil, katera vas ubijajo in dela, kateri vas uničuje.

Naše šole so mučilnice otrok, kjer otroke poučujejo, da vedo veliko, znajo pa NIČ. Vsak otrok zna igrati igice, ampak se ne zna več igrati sam s seboj in z igračkami. Vedo, da če ni luči, da morajo prižgati luč, vendar ne vedo kaj narediti, ko ni luči. Da, najbolje se je uleči in igrati igrice, ki vas bodo še daleč pripeljale v življenju. Veste, da potrebujete hrano, veliko jih ve, kako se jo skuha, ampak zelo malo vas zna resnično skuhati.

Dajte, prebudite se. Moj jok vam ne bo pomagal, tudi tole pisanje bo šlo kmalu v pozabo, vendar vsaj jaz bom vedela, da nisem pisala zastoj, če bo to moje pisanje prebral samo en človek in naredil kaj za sebe. Ne za druge, dovolj je, če naredite za sebe.