To kar bom napisala sedaj, sem že pisala. Prosim, da upoštevate željo, katera bo napisana v samem besedilu, kajti to mi res veliko pomeni. Tudi vse bo razloženo kaj, kako in zakaj, tako da boste vedeli vse, kar morate vedeti.

Mislim, da sem že pisala, da sem za svoj 4. rojstni dan dobila sestro. Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj sem ravno sedaj pričela pisati o tem. Odgovor je, da se je to zgodilo ravno v tem obdobju pred več kot 20 leti (točnih let ne povem, ker smo pač dame in nam ni treba povedat svojih let). Da, zgodilo se je na začetku avgusta. Ona je praznovala včeraj, jaz bom praznovala jutri. Oz ne, nočem praznovati, ker ne maram čestitk in daril, zato si tudi želim, da mi ne voščite (želja iz uvoda). Zakaj ne voščit? Zato, ker si ne želim, ker ne maram praznovanj in čestitk, ker imam občutek, da ljudje, ki mi voščijo v resnici tega sploh ne mislijo resno. Da se mi smejijo v glavo in so vsi prijazni, ko pa se obrnejo, pa me opravljajo za hrbtom (no včasih se tolažim, z mislijo, ki sem jo nekje prebrala, da če me obirajo za hrbtom, da sem pred njimi, vendar tudi to me ne premami v boljšo voljo). Zaradi tega ne maram čestitk, in voščil in daril in ne vem kaj vse. Zaradi tega bi rada na dan mojega rojstva izginila z obličja zemlje za celih 24h, nič drugega noče, razen, da me ljudje pustijo pri miru. Ne vem, zakaj je to tako težko razumet. No, to naj bi bil veseli del.

Sedaj pa še žalosten del. S sestro nisve same, ki praznujeve obletnico rojstva v tem obdobju. Pisala sem, da sem med ujmo letos februarja zgubila dedka. Njegova smrt ni bila povezana s samo ujmo, vendar se je zgodila ravno v tistem obdobju. Februarja, no točno 6.2. je umrl dedek. Verjetno vas zanima zakaj govorim sedaj o njem. Zato, ker bi danes praznoval 84 rojstni dan oz obletnico rojstva. Ne morem pozabiti tega, čeprav bi rada pozabila, prebolela, spravila tam, kjer bi bilo varno. Ne smem več obujati spominov nanj. Ne, ko sem doma za računalnikom in se smilim sama sebi.

Težko obdobje je za mano in tudi sedaj nisem ravno najboljše volje. Sem nekako potrta in brezvoljna. Rada bi sedela, nekje na samem, rada bi cele dneve prespala, rada bi... ne vem kaj bi rada, ker imam tako črne in temne misli. Niti sonce me ne prebudi in me ne omehča. Zakaj je tako, ne vem niti sama. Upam, da bo bolje, da bo konec tega vikenda, da bo konec tega meseca, da bo vse skupaj boljše. Da se bom sama spremenila in zaživela, da bom videla sonce v tem mojem življenju. Bo bolje, nekoč bo bolje.