Članek
Trenutki ujeti v mojih mislih
Objavljeno Aug 04, 2014

Zgubljam se sama v sebi, ne vem kaj bi rada, vendar čutim, da se ne morem premakniti, da stojim že ka nekaj časa. Bolijo me lastne misli, besede in dejanja. Želim si leteti, vendar vidim samo temo, smrt, spokojnost. Ne, ni vsaka spokojnost smrt, vendar ko mislim nanjo sem spokojna. Nobena čustva me ne prevzemajo, sem hladna kot led, vendar popolnoma mirna znotraj sebe. To traja že predolgo časa. V sebi vidim smrt že 3 tedne. Pravijo, da je tudi to v določenem obdobju pri ženski normalno. Vendar niti meni se to ne zdi več normalno. Kaj je sploh normalno? Bojim se sama sebe, bojim se, da bi si kaj naredila, ker imam tako veliko željo, ki traja že toliko časa.

Prazna sem, utrujena, ne morem več naprej, ne gre. Da, želim si odpreti podjetje, če bi me videli ko govorim o tem bi mogoče videli iskrice v mojih očeh, vendar ne sedaj, sedaj ni več teh iskric, izginjajo, poplavlja jih leden občutek praznine v meni. Nimam volje. Nimam volje po ničem drugem, kot po želji po smrti, spanju in hrani. To ni dobro, niti malo ni dobro. Zavedam se, da vsa lakota, ki me odnaša iz mojih poti, ni telesna lakota, je želja po vodi, želja po tekočini, katere ne morem zaužiti, razen če se prisilim, zelo prisilim, vendar včasih niti to ne gre. Spijem pol litra vode na dan, večne zmorem, ne gre. Da, moja usta so vlažna od sline, vendar imam občutek, da sem žejna, in to imam že nekaj let, pa če spijem veliko ali ne. Sušim se. Včasih lakoto zamenjam potrebo po sladkem, bašem se s strupenimi bonboni, ki bo bistvo vseh svetovnih bolezni, tako željo imam, ne morem pomagati, vem, da to ni dobro, da ni zdravo, da sem tako bližje smrti. Ampak ali sem res? Mogoče se mi smrt oddaljuje ravno zato, ker si tako jo želim. Kličem jo s prehranjevalnimi navadami, ter s svojim obnašanjem.

Ne, ne živim na robu, ter tudi nebi si mogla škodovati, ne maram bolečine, ne maram igelj, zbadanja in špikanja. Torej samomor odpade, razen, če bi se najedla tablet, to je edino upanje, vendar si ne upam, ker vem, da me lahko rešijo, da ni zagotovoljene smrti, pa tudi tablete niso nujne, da povzročijo smrt, no ni nujno, da jo povzročijo, lahko me ohromijo, ali pa mi povzročijo še hujše trpljenje, katero se ne bo nehalo nikoli več. Če mi smrt ne uspe, nočem biti spaka, saj me imajo nekateri že sedaj za spako, katera se ne znam obnašat, ne znam govorit, ne znam skrbet sama zase. Da, vse to ne znam. Pravijo, da znam dobro pisat, tako besedila, kot poezijo, no včasih me je to veselilo, vendar bolj ko me kritizirajo, manj verjamem v svoje zmožnosti, saj vem, da bo še prišel trenutek, ko bom uživala v pisanju pesmi, venda to ni sedaj, če bom živela, bo ta trenutek še prišel, vendar ne mislim na to, mislim samo na smrt. Pa moja besedila, moje objave tu na PW, pravite, da naj bi bile dobre, ja za koga so dobre, za tiste, ki najdete v njih moje pomanjkljivosti, da mi jih lahko mečete naprej.

Nisem slovenistka, ne znam slovnice in pravopisa, čeprav sem se to učila v osnovni in srednji šoli, vendar človek to pozabi, to ni tako, kot učenje vožnje s kolesom, ki se baje zna za vedno, ko se enkrat nauči. No, tudi misel na smrt ostane vedno v tebi, zapisana v tvojih udih. Slišala sem, da naj bi bile težke energije v zadnjem času. Le kako, če je pa toliko ljudi srečnih in neobremenjenih, in tako uživajo ravno te trenutke. Ne morem več. In potem še 6. v mesecu, pol leta po dedkovi smrti, no še huje bo 8., ko naj bi imel rojstni dan, da umrl je ravno pol leta pred rojstnim dnevom. Ne vem zakaj sedaj solze, ne vem zakaj zdaj to. Ne vem če bom kdaj pozabila, imel je rojstni dan dan pred mano, ter dan za sestro, bili smo kot trije mušketirji, vsakič isto postavljeni na vseh rojstnodnevnih fotografijah. Jaz sem za 4. rojstni dan dobila sestro, on je za 2 rojstna dneva dobil vnukinji.

Ampak jaz še vedno mislim samo na smrt, rojstni dan tako ali tako ne maram praznovat, ne maram daril, ne maram voščil, občutek imam, da ko mi se smehljajo ljudje medtem, ko mi voščijo, da me opravljajo takoj, ko se obrnejo od mene. Zato ne prenesem nobenih praznikov. Novo leto, Božič in Velika noč so zame velika muka, pa če sem jih prav ali narobe napisala, ne maram jih, ker je toliko nepotrebnih voščil. Pa tudi daril ne maram dobivati, raje jih dajam, vendar sedaj nimam denarja, tako da tudi to odpade, letos nisem nikomur dala nič za rojstni dan, ne zmorem, ne gre. Zato bi bilo pa bolje, da bi ne obstajala, da ne bi več brez veze tlačila te zemlje, ki je žalostna, da me prenaša, sonce je žalostno, da sije name, ker ni nič iz mene in zrak je žalosten ker ga diham. Ne zmorem več, ne zmorem več naprej.

Vsakič, ko je obletnica babičine smrti, pozabim na datum, čeprav sem pazila nanjo 8 let in skrbela zanjo, vendar pozabim, čeprav bi ta dan rada šla jo obiskat, vsaj enkrat na mesec, na dan njene smrti, vendar vsakič pozabim. To ni pošteno. No saj tudi na dedka pozabim, vendar on ni tako blizu, je kar daleč, vendar tudi ne tako zelo, da ne bi mogla iti enkrat na mesec do njega na grob prižgat svečko. Zakaj namesto njiju nisem raje umrla jaz, bi bilo bolje za vse, saj me ne bi nihče pogrešal, čisto nihče. NIHČE.

 

Naredila sem odstavke, da se bo lažje bralo, čeprav niso logično razdeljeni, se vam oproščam že vnaprej.