Pogled je zazrt skozi okno, v zaplato svetlobe, ki pošilja skozi parajoče oblake še zadnjo svetlobo zahajajočega sonca. Vse to zakito z vejami mladega drevesa, na katerem skoraj ni listov. Zaplata se počasi spreminja in svetloba umira. Ne bom je iskala, ne bom si zastirala pogleda, ampak se mu bom prepustila še nekaj trenutkov, da vidim še napisati tole sporočilo. Kar na enkrat presenečenje, na bližnjih drevesih se pojavi nežna svetloba tistega zahajajočega sonca, zagotovo bo nekje mavrica, možnost fotografiranja, jaz pa sedim tu v polmraku in pišem to sporočilo. Sedim, obsedela sem. Poizkušam se umiriti od polomov polnega dneva, najraje bi vstala in stekla v naravo in posnela čudovite fotografije. Srce mi noro razbija in vsega adrenalina, ne morem več, moram iti, moram, bom že dokončala, ko pridem nazaj, seveda, da bom kaj pa naj drugega, letim. 

Prišla sem do konca vrta, prižgala fotoaparat, ter ugotovila, da ne morem slikat, ker je spominska kartica še vedno v računalniku. Hitro se obrnem, obesim fotoaparat na ogrodje tople grede, katera letos nima strehe, ter skočim po kartico. Vmes na računalniku še poškilim, ali je kaj novih sporočil ali obvestil. Ker ni bilo ničesar, sem se hitro obrnila in tekla fotografirat. Posnamem nekaj fotografij neba, ter meglic, katere je ravno danes opisovala Ana, ter se pomikam proti njivi z lanom. Preden pridem do njive zagledam še kup gnoja ali ne vem česa, ko ga do polovice prekrivajo listi buč. Tudi to fotografiram. Opazim, da sonce še ni zašlo in posnamem še nekaj fotografij sonca, ki je naravnost božansko. Potem se igram s fotoaparatom in poskušam posnet lepo fotografijo le tega, kar mi ne uspeva. V tistem me zmotijo sosedje, kateri so peljali psička na sprehod. Vprašajo me, kaj je na njivi, ter čigava je njiva, ker vem jim povem. Gredo še naprej, jaz še poizkušam. Kamlu se obrnejo in gredo nazaj proti meni, takrat pride še ena sovaščanka, katera se ustavi pri njivi. Takrat se ponovno zazrem v nebo in opazim, da je čudovite barve, rdeče žari. Takrat mi gospa pove, da se italijan smeji, ko je taka svetloba na tistem predelu neba. No, tega pa nisem vedla. Še naprej se pogovarjava, slikam nebo okoli, zaupam za moje podvige in želje in kaj vse počnem, ji pokažem nekaj fotografij,katere sem posnela že pred časom. Kmalu se poslovive, po poti domov jaz posnamem še nekaj fotografij. Ker sem imela poln mehur, le tega spraznim na vrtu, kjer me ne vidijo, v tistem pa se mi prične kolcat. Ker sem žepri verandi, odložim fotoaparat, pokličem očita, če me slučajno kaj rabi, ter mu povem za kolcanje. V tem trenutku sem že v bližini ograje in gagici se brez večjih problemov spravita vanjo, niti zapoditi ju ni bilo potrebno. To zaupam tudi očitu, kateri je še vedno na telefonu in kmalu se posloviva, jaz še pokrijem eno sadje, od katerega poganjki so kar naprej pojeti od polžev, ter grem v ograjo, zaprem vrata in poizkušam spraviti gagici v njuno bajtico. Ker do nje vodi dolga deska se še nista naučila iti po njej. Najprej ujamem manjšo, vendar je ne dam noter, oz čisto pred vhod, ampak na začetek deske, ter ji pomagam, da ne zleti iz nje, da gre noter. Isto naredim še z večjo gagico, kateri posvetim več časa in se tudi božava. No, jaz njo, no njega božam, namreč je gosak, tisti beli. Oba sta lepa, bela. Tudi pri njemu ponovim postopek in ga dam na začetku deske, da gre sam po njej. Ko sta oba noter ju zaprem, da ju ne poje kakšna žival, saj nam je pred časom ena pojedla kar nekaj kokoši. Ko končam, grem v hišo, si umijem roke, prižgem računalnik, spustim rolete, prižgem luč, se usredm za pisalno mizo za računalnik in nadaljujem s tem pisanjem, katerega ravnokar končujem. Srce mi ponovno poskakuje, čutim ga, kako mi bije. res ga čutim, noro razbija in ne vem kaj je to.

No, da pa ne bom govorila samo o čudovitih fotografijah, katere naj bi posnela. Tukaj je nekaj le teh.