Ne mi govoriti, da sem nekaj posebnega. Zakaj bi bila? Zakaj bi se imela za nekaj več? Sem navaden človek, ki šteje še vedno pri svojih rosnih skoraj 28 letih zadnje dneve do rojstnega dneva. No, naj vam bo, čez točno mesec ga bom imela, ampak prosim, ne delajte mi tistega, kar imate tako radi, jaz pa tako sovražim. Ne maram praznovati rojstnega dneva, ne maram čestitk in ne maram daril (ja to bove še mogle predelat, ma bo že). In zakaj vam govorim to se verjetno sprašujete. Zato, ker mislim in vem, da nisem edina, ki sovraži iz različnih razlogov praznovati svoj rojstni dan. Jaz ne vem zakaj sovražim, ampak saj ni rojstni dan edina stvar, ki jo sovražim, vsi prazniki so taki. Občutek imam, da so v obraz vsi tako prijazni in nasmejani, ko pa se obrnejo pa te opravljajo in te imajo za kar nekoga, nisi jim nič vreden. Takih hinavcev ne rabim. No, saj vem, da veliko ljudi govori in vošči iz srca, ampak nočem tvegat, pač nočem. 

Ne mi govoriti, da sem simpatična, luštkana in ne vem kaj vse. Ne, nisem ne simpatična ne lepa, pa kdaj boste že ugotovili. Ok, ok, prav, tudi grda nisem, sem eno navadno povprečje, vendar ne, nisem lepa ne simpatična. Sem pa uradno debela in ne, ne bom hujšala, čeprav imam včasih občutek, da se mi telo kar samo spreminja, no mislim, da mi prsa še vedno rastejo, no, naj nehajo, saj imam že dovolj velike, vsaj po mojem okusu. Ja, ja, fantički moji dragi, zagotovo vas zanima kako velike imam. Povem vam preprosto, dovolj, da z njimi vam usta zaprem. Več pa ne rabite. Pa še kaj drugega imam, na kar sem lahko ponosna, ampak nisem, ker ni po mojem okusu. No, saj kaj pa bi bilo, če bi se človek oboževal do zadnje potankosti, ne bi bilo pritoževanja, in ženske brez pritoževanja so pa... no niso ženske. No, sedaj grem se ogledovat in se pritoževat nad seboj.