Kar naenkrat vso mirnost ozračja zmoti veter. Ne, to ni sapica, to je pravi orkan. Zgodilo se je kar naenkrat, nepričakovano, brez pojasnila. Gledam okoli in nihče ne povzroča vetra, saj je tiho, no ne vem kako je lahko tiho, ko okoli tebe buči veter, se vijejo in upogibajo veje, ter se lomijo. Grozljivo je. Občutek imam, da ne bom se rešila iz tega objema vetra. Tečem, tečem kolikor me nesejo noge, vendar ne grem nikamor. Opazim, da stojim na mestu kot vkopana. Kot bi me držal magnet. Takrat se sesedem. Nimam več moči, da bi karkoli še naredila. Tako je najbolje pomislim in ker že ležim poizkušam sanjati, vendar ne, zgodi se ravno nasprotno in se zbudim. 

Ne, to niso moje sanje, to je realnost. Orkanski veter so ljudje, ki nas ovirajo v našem življenju, ter nam ne pustijo naprej, bolj smo jim všeč, če se preprosto uležemo, se sprijaznimo z vsem, kar se dogaja okoli nas in smo jim pokorni. Ko padamo po tleh od utrujenosti in vsega dela in teže dela, ki nam ga nalagajo, oni vidijo samo, kako se jim klanjamo. Nihče ne vpraša kako smo, samo še bolj in bolj pritiska na nas, saj mislijo, da je to užitek za nas, vendar povem, da to ni to, kar vidite. Nehajte si zatiskati oči, prenehajte povzročat orkanski veter, ker ni potrebno, hočemo se prebuditi in delati, kar nam je všeč, kar je dobro za nas, za vas in za celo državo. Prenehajte nas mučiti po nepotrebnem, saj boste kmalu vi na slabšem. Ko bomo vsi po tleh spali in ne bo nihče nič delal kje bo denar za vaše plače, iz kje boste šeizmolzli zadnje cekine denarja, ki ne priteka v državo, saj ste vsega si nagrabili in pobasali v svoje žepe. Dajte no. A ne vidite dalje od svojih nosov. Nič vam ne bo pomagal denar.

Jaz pa se že ponavljam, zato zaključujem.