... in potem bodo zavladali vetrovi in odpihnili z obličja Zemlje vse kar se premika in gre, ter kar ni dovolj pritrjenega. Prišli bodo valovi in odnesli še zadnje ostanke življenja na tem planetu. Zavladal bo mir. In potem se bomo zbudili iz čudovitih sanj in zagledali propad ljudstva pred seboj, ko rine še v večjo bedo in uboštvo. Stiskali se bodo medseboj, da se ne bo videlo, da se koljejo. Vlačili bodo trupla v jame, da ne bo se videlo kako jih jedo. Otroci, ki bodo govorili bodo poznali samo besedo smrt, nič drugega ne bodo poznali, saj bodo s tem obkroženi. Noseče matere bodo vesele, če bodo donosile otroka, še bolj vesele pa bodo, če bo preživel prvo leto. Moški bodo posiljevali ženske, nihče ne bo imel nobene zaščite, bolezni se bodo širile kot kuga, vendar potomcev bo vedno manj, saj bodo tako moški kot ženske neplodni. In to bo konec konca življenja ljudi na Zemlji. Vendar nedaleč od prenaslejenih kolonij bo čudovito okolje. Samo zelenje, hrane na pretek, živale brezkrbno tekajo, vendar tu se konec še ni začel. Tudi tu so ljudje, ki živijo po svoje, vendar ne poznajo ne bolezni ne besede smrt. Tukaj so veseli vsakega rojstva in vsi ljudje skrbijo za vse otroke. Nikomur nič ne primanjkuje, vsi imajo vse. otroci brezskrbno tekajo po travi in so preprosto povezani z zemljo. Vsak ve veliko o zemlji, nebu, rastlinah in živalih, saj jih od malega poučujejo o tem. Čeprav spoštujejo živali so vsejedci, vendar jih ne pobijajo masovno, ampak ko potrebujejo več energije za preživetje. Vsi so obenem popolni, vendar nihče ni popoln. Rastejo z življenjem in življenje raste z njimi. Solze so znak sreče in z vsako naravno smrtjo pride novo življenje. Ko seme posadijo, vzklije novo življenje, ki raste in se razmnožuje. Vendar tudi njimpreti nevarnost. Tudi tu obstajajo ljudje, ki si želijo vladati in gospodovati, ki mislijo, da vedo več kot drugi, ki mislijo da so pomembni. Če se ne bodo skupaj usedli in se pogovorili, ugotovili kaj bo kdo rad od njega bo ta, ki izziva množico zmagal in bo jih pričel voditi on po svoje v propad. V tak propad, v kakršnemu se v tem času že nahajamo mi. Mi, ki smo pošteno ljudstvo svobodnih nazorov, ki smo sami ljudi postavili, da vodijo nas in našo državo v lepše življenje, vendar vsi skupaj opažamo, da temu ni tako, da svet propada pred našimi očmi, sami pa nočemo nič narediti proti temu, ker pač mislimo, da ena lastovka še ne prinese pomladi in en glas ne pomeni nič, ali pa ke rse vam preprosto ne da vstati iz naslonjača in iti vreči papir v skrinjo. Da, nihče ni popoln, vendar ali ne vidite tistega soseda, ki nekako sumljivo hodi okoli smetnjakov in pogleduje, ali ga bo kdo videl, ko bo pričel brskati za užitnimi odpadki, da bo preživel še en dan. Kaj pa soseda, ki je skoraj ni videti, saj je tako suha, njeni otroci pa se komaj premikajo, saj ne dobijo dovolj energije za cel dan, saj nima denarja, da bi jim kupila kaj za jest. S strahospoštovanjem pogledujejo v izbrano narejene izložbe, jedo z očmi hrano v mega dobrih restavracijah, vendar to jih ne nasiti. Da, tudi sama to samo pišem. In tu bo ostalo še kar nekaj časa, saj nimam denarja, da bi jim pomagala. Čeprav mislim, da denar ni vse. Denar omili posledice za en dan, en teden, en mesec, mogoče malo več, venda ko ni več denarja, potem se ljudje vrnejo na stara pota uboštva. Potrebno bi bilo jih zaposlit in jim dajati redno plačo, čeprav minimalno. Že to bi bilo več, kot dobivajo sedaj. Lahko bi jim razdelili vrtičke ter semena, da bi si sami pridelali vsaj del hrane. Država bi morala delati na tak način, da bi ljudje dobili denar, hrano, delovna mesta, ne pa tako, kot sedaj, ko sebi pospravi denar, ki je namenjen drugim. Vendar če imaš denar si lahko še vedno lačen, saj denarja ne moreš jesti. Draguljev, diamantev in drugih umetnosti tudi ne more človek jesti, je se hrano in te bo kmalu primanjkovalo. Zakaj pa to se boste spraševali, ker tako je. Ljudje ne vedo kaj je zemlja, kako pride na trgovske police sadje, zelenjava, mleko in druga živila. Ne, mleko ne dobimo iz trgovine in hrana niso lično zapakirani paketi v kupu plastike, katera duši naš planet. To bi morali otroci vedeti, vendar tega ne vedo, ker jim nihče ne pove, ker niti starši ne vedo tega, saj vedno več ljudi v mestih vidi samo trgovske police, že tržnice so zanje nekaj manj vrednega, kaj šele, da bi obiskali podeželje in uživali v svežem zraku. Ne, njih bolj privlači morje nekje v tujini, naj se vidi razkošje v denarnici in praznina v glavi, naj se vidi, da si lahko privoščijo potovanja z letalom nekje na drugem koncu planeta, kaj pa ti ljudje vidijo svoje sosede, ki so oddaljeni 20 ali manj kilometrov, ki so doma na počitnicah in uživajo v delu na njivi. Ne vem če. Ne vidijo dalje od dolžine svojega nosu, ki ga imajo zelo majhnega, saj je lepotna operacija zanj na prvem mestu, naravna lepota je za njih nepomembna, vredna bruhanja in še kaj več. No, želim takim ljudem, in vsem nam, da čimprej spregledamo v kaj tonemo in čimprej naredimo temo konec s konkretno spremembo.