Članek
Danes 11.6.2014
Objavljeno Jun 11, 2014

Tako težkega dne kot je bil danes pa še ne. Res da je bila lani poleti še hujša vročina, ampat tokratna dobesedno kuha in kuri in kisa možgane vsem, ne samo meni, čeprav se sama zadržujem večinoma v, ja že na skoraj 22 stopinj Celzija segreti sobi. Da, napisala sem že, ker še včeraj je imela samo 21. No v sobi če ne spim visim pred računalnikom, ko pa nisem v sobi kuham ali pa mečem seno. Da, sem iz kmetov in opravljam tudi to delo. Iz nakladalke al kako se že reče po slovensko, se meče v puhalnik, ki je tudi upam poimenovan slovensko, če ni, pa prosim povejte, da jutri fotografiram in pripopam, ups, prilepim pod zgodbo. No, saj mislim, da se da dodajat fotografije naknadno, če ne, pa v novo objavo. Haha, to pisanje pa me čisto spominja na lansko pisanje, ko sem pričela pisati knjigo. To je lastnost razstresenega človeka, ki ne ve kaj bi povedal in hoče obenem povedati vse hkrati. No, vrnimo se zgodbi in sedenju pred računalnikom. Rekla sem da je bil danes težak dan in sicer nekaj ljudi je šlo čez mejo. In obup tekokice, ki mi padajo skoz na tla in jih moram pobirat, ja vem, da sem štor prve klase. No, torej znebila sem se enega človeka, ki me je tako ali tako že nekaj časa ignoriral, ker mi je hotel pomagat, čeprav ga nisem niti prosila, ker pa je že se javil prostovoljno sem mislila, da bo šel do konca, ne pa nehal na polovici. Že takoj, ko sva se spoznala me je uvrstil v svoj predalček, da potrebujem njegovo pomoč, čeprav nisem ne rekla ne omenila, da bi jo potrebovala. A sem to da nisem potrebovala pomoči slučajno omenila 2x? Mah, ja, če kdo bo kaj razumel, naj pove, tisti, ki pa ne razumete pa upam, da ste se vsaj nasmejali in se še boste. In kaj me zdej ta na Skype-u kliče, čeprav sem rekla, da ga nočem slišat, samo zmotu se je kao bo reku. Haha. In potem me lepo skensla in potem pokliče nazaj. No, kje sem ostala. No, z njim sem iz svojega življenja odstranila še njegove podložnice, ki so veselo čivkale kar jih je on naučil. Z njimi se ni bilo normalno za pogovarjat, ker so dobesedno pričakovale, da bom kaj pojamrla in bodo one vesele takoj skočile in mi svetovale, ko pa se naveličajo mi začnejo pa očitat da kako se smilim sama sebi. Zakaj se z njimi ne morem pogovorit kot človek, brez da bi me takoj psihološko pojedle. No, za zdaj bo dovolj besed o njih, ne bom pisala, da jih niso vredne, ker če ne bi bile vredne besed, sploh ne bi govorila o njih. Ti ljudje niso napačni, samo pač ne razumemo se, ne sovražim jih, ter jim nič ne očitam. No, poleg teh in metanja sena sem se še cel dan dogovarjala če bom šla čez vikend na morje ali ne. Ker sem že par dni na dnu se bojim, da ne bom šla, da drugim ne pokvarim njihove čudovite izkušnje. No, saj bo dovolj to za danes. Lep večer vam želim.