Jaz ne lažem, nikoli se nisem in nikoli se ne bom. No mogoče kako nedolžno laž včasih povem, ter kak podatek, katerega ni potrebno vedeti vsem zamolčim, vendar to zame ni laž zaradi katere bi me lahko imenovali lažnivka. Čeprav ali to res drži? Se res nikoli ne zlažem. Kaj pa moj zunanji izgled? Sem tisto kar sem v resnici, ali sem samo igralka, lažnivka, ki se skrivam za nahmehom in lepo obleko. Ja, napisala sem lepo obleko. Vendar to ne pomeni drago obleko, samo čisto. Ali moram biti res oblečena na pogrebu v črno, čeprav v sebi čudtim, da bi bila raje močne barve, ki bi istopale. Ali je to laž, dasem oblečena v tisto kar zahtevajo drugi? Zakaj si po eni strani želim barve, po drugi pa se še vedno najboljše počutim v črnini. Ali je to zato, da bi se smilila drugim? Mogoče zato, da bi se zavarovala pred energijami drugih, da bi bila varna v svojem balončku. Ali nasmeh v obrazu prikazuje nasmeh v nas samih? Ravno danes sem pokazala še eno izmed fotografij znanki iz facebooka, kateri zaupam. Ona pa meni, da to sem jaz, da se tako počutim v resnici, da to sem v resnici jaz. Nežna dušica, ki trpi v sebi, čeprav se na zunaj kaže močna in odrezava. Ali sem res? Sem levinja ali sem ranjena srnica? Mogoče pa sem oboje, kdo ve. Mogoče pa je oboje laž, ki jo prikazujem drugim. Nekomu se kažem kot levinja. Zanj je to moja resnica in me seveda ima za levinjo. Drugemu se kažem kot ranjena srnica. Njemu dokazujem, da sem to in to je zanj resnica. Zame je resnica oboje. Za nekatere pa je oboje laž. Ali je resnica lahko laž, je laž lahko resnica? Ali je vse tako prepleteno, da ne vemo kaj je kaj. Da, katere besede so laž in katere resnica se lahko hitro preveri in dokaže. Kaj pa naše obnašanje, naše počutje, ali lahko tudi preverijo drugi kaj je laž in kaj resnica? No, da ne zakompliciramo stvari še bolj, je bolje, da še vedno živimo v svojem svetu laži in resnic in se vsakemu trudimo pokazati drugače. Kjer je volja je pot, torej v akcijo.