Ne bojte se, ni ravno zgodba za 18+, vendar je bolje, da se jo bere z zdravo pametjo. To zgodbo bom povedala, da res nisem oseba, ki se jo lahko popredalčka, ter da se zarečenega kruha res največ poje.

Naj začnem pred 7 leti. Natančno 17.3.2007, kakršen je datum na CD ali DVD-ju, res ne ločim, vem da je okroglo in gor so slike, in to take, ki bi mi jih nekateri zavidali, drugi pa bi se jih sramovali. No, nekaj jih je kar ok. S kolegom sva pač se dogovorila, on meni slike, jaz njemu poziram. Podpisala sva pogodbo in to je to. Vse je bilo lepo in prav. Z njim res nobenega problema, nobene težave. 

Nekaj časa kasneje sem spoznala osebo, ki semji takoj na začetku povedala malo preveč. Ter mu poslala nekaj fotografij iz moje zbirke. Ni bil edini, kateremu sem poslala, vendar je bil edini, ki je to izkosistil in me pričel žalit, poniževat, izsiljevat, grozit in podobne svinjarije. Ja, nisem bila več najstnica, vendar sem še vedno živela doma in bila odvisna od staršev, katerim pa si nisem upala in nisem mogla nič zaupati. No, tako ali tako so tudi starši zvedeli za tega moškega, ter mi pomagali, da sem se ga končno znebila. V meni je še vedno ostal strah, saj si res dolgo časa nisem upala sama na zmenek z osebo moškega spola. 

Vse to do nekaj časa nazaj, ko sem iskala fotografa, da bi me slikal za moj posel. Prijateljica mi je predstavila nekoga, s katerim bom posnela fotografije zaradi katerih sem ga iskala, in kmalu me je vprašal, če sem sramežljiva, ter razkril kaj si želi. Je moški, fotograf, ki rad slika mlada dekleta bolj pomankljivo oblečena. Ne, ne govorim nič slabega o njemu, je oseba na mestu, ter gre kolikor daleč pustiš, kolikor se ti zdi sprejemljivo. Če katero zanima tovrstno fotografiranje vam lahko zaupam na privat kdo je, vendar bistvo zgodbe ni on, ampak jaz.

Od kje mi želja in potreba, da se ponovno fotografiram? Je to zaradi družbe, zaradi pripadnosti. Mogoče se želim maščevati sama sebi. Zakaj sem se fotografirala že prvič? Zaradi iskanja sama sebe? Mogoče sem si želela na tak način vzpostaviti zanimanje zame. Ali se mora res ženska fotografirati gola, da jo ljudje opazijo? Se ženska mora razdajati, da je sprejeta? Mora pijana razširiti noge, da je imajo moški za nekaj več? Ali so te ženske res ženske ali so podenj od podna? Zakaj nisem še na nobenem koledarju zasledila moškega, ki bi bil popolnoma slečen, ženske pa če niso popolnoma gole niso nič. Ne, moje fotografije niso gole, vendar so take, da veliko skrivajo in obenem veliko pokažejo. So umetniške. Vendar ali je sploh razlika med umetniško in erotično fotografijo in kje je meja, če mejo sploh lahko postavimo. 

Zaradi te objave je veliko na kocki, sploh zaradi podjetja. Ne, nočem se nikomur zameriti, vendar tudi nočem, da me ljudje jemljejo kot kurbo, kot navaden izmeček, čeprav ravno tako zgleda. Sem taka, kakršna sem in ni mi žal za nove izkušnje, tako lepe, kot slabe. Iz vseh se lahko veliko naučiš. Vendar potrebno je misliti s svojo glavo in zaupati sebi, le in samo sebi.