Rekla sem si, da moram nekaj napisati, da moram dati to iz sebe, saj me preveč boli. Vem, da me večinaljudi vidi kot izgubljeno osebo, ki ne ve kaj bi rada od sebe, ki ima kar naprej neke čudne izpade, in ni čisto nič zadovoljna s svojim življenjem. Mislim, da imate prav, da vidite prav, tudi sama tako občutim, se tako vidim. Rada bi ugajala vsem, če ne vsem, pa vsaj večini, iščem pozornost ljudi, ki mi namenijo trenutek sebe. Ne vem zakaj to počnem, čeprav sklepam zakaj. Iščem in želim si pozornosti, ker je nisem bila deležna doma. Mami je bila namreč cele dneve od doma, saj je delala in še vedno dela v Lj, in je prihajala pozno domov. Ja, tudi to se dogaja in to vedno pogosteje, zato pa otroci postajajo nasilneži in se zatekajo v droge in alkohol, tudi v prehitre spolne odnose in podobne stvari. Zakaj jaz nisem tega počela. Verjetno zato, ker sem se bala staršev, ker sem si želela, da me vidijo kot pridno punčko. Ne pravim, da sem pridna punčka, ampak tako sem hotela delovati navzven. Ne, nikoli se nisem drogirala in nisem se ga nikoli še napila do mrtvega, da sem potem bruhala. Moj največji pivski podvig je bil pivo, ne več. Žganega niti ne pijem, ne maram, se mi zdi premočno, pa tudi paše mi ne. Prav tako mi ne paše žurirat zunaj, ne maram glasne glasbe, ne maram koncertov. Ja, polovica vas je že obupala nad branjem, saj se jim besedilo ne zdi čisto nič zanimivo in pomembno in nič ne pove. Mogoče imajo prav, mogoče pa ne. To sem jaz in taka sem in taka bom. Nikoli ne bom plesala, ker ne znam, še manj pa pela, ker nimam posluha. Vendar pa bi rada pomagala ljudem, ki potrebujejo pomoč. Ne, ne bom vam dajala materialnih dobrin in denarja. Verjetno se sprašujete zakaj ne. Zato, ker niti sama nimam, saj živim doma pri starših in sem brezposelna, vendar upam, da ne bom dolgo več, saj odpiram podjetje. Najtežje mi je postavit ceno, saj bi rada prišla skozi z minimumom in sicer s tako nizko ceno, da mogoče niti toliko ne bi zaslužila, da bi poravnala tisto, kar od podjetij zahteva država. Ja, taka sem jaz, najraje bi brezplačno delila svoje znanje, čeprav niti tako ne gre več. Bi pa bi rada bila tudi deležna nečesa in sicer občutka pripadnosti, pripadnosti nekomu, kateri bi me imel rad. Rada bi partnerja, otroke, ja vem, nore sanje v teh trenutkih, vendar si želim, čeprav sama ne znam ne sprejemati in ne dajati ljubezen. Pod ljubeznijo oz biti zaljubljen si nekaj predstavljam, imam svojo predstavo, vedno sem mislila, da ko me bo pravi pogledal, da me bo stisnilo v želodcu. Ne vem, ali je ta moja predstava prava ali ne, ker še nikoli nisem ničesar takega občutila, nikoli nisem bila še deležna ničesar takega. Mogoče so moje predstave napačne, da so poolnom zgrešene, in bojim se, da so res. Rada bi ljudem poleg svojega znanja in sebe ponudila še svojo čisto in nedolžno ljubezen. Ja, vem, imej rad sebe, ljubi sebe, in potem boš dobil ljubezen, te bodo drugi imeli radi. Kako naj se ljubim, imam rada, če ne vem in ne znam se imeti rada, kaj šele ljubiti. Kaj je sploh ljubezen, je sploh možno jo doživeti, tisto pravo, čisto ljubezen, ali je to namenjeno samo nekaterim posameznikom, ki so dovolj zreli zanjo. Jaz ne verjamem, da se dovolj zrela zanjo, saj se obnašam kot kak otrok, ki v trgovini ni dobil čokolade. Ali sem jaz sploh dovolj zrela za karkoli? Mogoče sem preveč zrela in me zato ljudje ne razumejo. Mogoče je to to, saj sem utrujena od življenja in včasih se mi zdi, da samo večni počitek bi bil zame dovolj, da se spočijem, da je moj edini izhod smrt. Mogoče ni, no, najverjetneje ni, vendar ne vem kako naj se spočijem, da bom spet živahna, da bom vedro gledala na svet. Ne vem, kaj me lahko sploh še premakne, da bom pričela gledati drugače, mogoče sem lačna ljubezni, mogoče. Stara skoraj 28 let ne vidim bistva, ne vem zakaj bi bila tukaj, saj imam občutek, da sem naredila in dokončala že vse, kar sem imela za dokončati. Upam, da se motim, ter da me bo kdaj, no kmalu kdo zbudil iz tega trenutka v temi, ki traja že celo večnost. Letos je za mano veliko težkih trenutkov, še vedno nekje tavam med temi trenutki, upam, da bo me nekdo zbudil, ter povedal, da so bile to le grde sanje, želim se zbuditi in videti, da je tako, kot je bilo, čeprav je bilo tudi takrat mi težko, vendar lažje kot je sedaj, ko mi v mojem življenju manjkata dve pomembni osebi, ki sta bili del mene. Ja, pogrešam ju, čeprav to zanikam, vendar obenem se ju trudim pozabiti, ne spomnim se ju več kakšna sta bila, vem samo, da sta obstajala in sta bila del mene in ju sedaj ni več. Težko je, ker ne morem reči, da sem ju imela resnično rada, saj ne vem, ali sem ju imela res, je to to. So ta čustva prava. Ne vem, vem samo, da je sedaj ko ju ni več ena praznina in se ne znajdem več, in zato ju hočem pozabiti čim prej. Prosim vse vas, ki to berete, da me ne obsojate, to je moje mišlenje, to sem jaz. Hvala vsem, ki me imate radi, čeprav vam tega ne moram pristno vračati, zato vsem skupaj pošiljam srce, pa si ga razdelite in naj gavsak vzame del, toliko, kolikor ga potrebuje. <3