Post. Čas, ko je v naravi ljudi, da se postijo. Jaz se ne postim. Pozabim, da se je treba. Ma mi paše vseeno. Tudi manj tv in interneta ni. Mogoče je pa moj post najbolj bogokleten. V tem času se govori, da bi bilo fajn za ljudi, žrtve alkohola, da se jih spomnimo tako, da celih 40 dni ne pijemo nič alkohola. Ma ne vem kaj jim bo to tem žrtvam pomagalo. Na tem planetu itak nič ne pomaga. No, jaz pa sem začela ravno v tem času piti več alkohola kot ponavadi. No, ponavadi nič, sedaj sem pa že po enem kozarcu matasta in mi je slbo in me boli glava in skoraj ne vem kaj delam in sem vsa čudna. Pravo bogokletje. Ampak ne vem kaj je hujše, da me tko hitro prime, ali da sploh pijem.

Pač glede na moj IQ je fajn, da s pomočjo alkohola pomorim kako možgansko sivo celico, da bol lahko razumela sivo povprečje. Baje so testi pokazali, da sem visoko nad povprečjem. Zato pa sem tako drugačna kot drugi. Hahaha. Ma boli me kje sem. Sedim na stolu za kompom in tipkam ene bedarije samo zato, ker sem dobil

Ma briga me zate in za tvoje vragilije okoli njenega srca. Mene boš pustil pri miru. Ti je jasno? Hotela si je vse iztrgati iz sebe v kriku bolečine, ko ni vedela, ali naj gre, ali naj stoji v trenutku, ki ga ne bo nikoli pozabila. Svit ji ni prinesel rešitve. Še večjo temo. V katero se je pogrezala že zanjih nekaj let. Še zadnji krik odmeva po gosti megli, ki se razteza po površini in v globini njenega telesa. Ko bi le lahko. Ne zanima nikogar, da bi vzela palico in razgnala hudobijo iz tega sveta. Ampak v sebi ima črnino. Bolečo črnino, ki rani njeno telo, ne da bi si tega želela. Blodnja. Prazna glava. Poanta odhaja skozi zadnje duri, ki so za silo še priprte in plamen v večni lučki počasi ugaša. Prepih je zanetil ogenj, ki ga je gospodinja želela zanetiti šele zjutraj. Uboga ona, saj mokra drva ne gorijo, on pa ne čaka. Pograbil jo bo in si jo vzel brez vprašanja. Ne samo enkrat. To ve. Želi se ogreti in če ni ognja, je ona. Čeprav tudi njo zebe. Premražena. Izgubljena. Vzeta. Iztr

Skupina ljudi oziroma pun(k)tarjev je skupina prostovoljcev, ki želi obuditi grajske Pristave. Hm. To vam verjetno pove isto, kot če bi vam povedala, da je, ma saj je vseeno. No. Torej. 

Včeraj se je en teden po drugemu zgodil tretji grajski pun(k)t in sicer v zavetju notranjskih gozdov v Pristavah pri gradu Snežnik. 

Torej zakaj to pišem? Da vas spoznam s situacijo in vas povabim na naslednji pun(k)t, ki bo ko bo če bo. In zakaj je vse to tako skrivnostno? 

Pristave, kjer se vse skupaj dogaja je od gradu najel muzej za eno leto in ne sme imeti notri podnajemnikov. Društvo prišlo do dogovora z muzejem, da lahko v prostorih, ki so prenovljeni in so jih baje prenavljali celih 10 let, občasno ima dogodke, ki privabljajo ljudi in oživi Pristave. Vendar to samo za določene dneve za katere morajo dobiti dovoljenje. In ker želijo, da se vidi, da prostovoljci, brez financ lahko naredijo več, kot vse uradne ustanove, ker delajo iz srca, si želijo imeti Pristave in ustvarjati v njih in jih ožive

Tako. Moja včerajšnja provokacija je skoraj dosegla namen. Vendar so vmes ljudje, ki ne vedo, da še vedno živim, pišem in objavljam in tudi tu najdete moje krajše objave. Odšla sem, se umaknila, vendar sem še vedno tu, ker imam prijatelje in klepetam z njimi.

Torej moje življenje se je spremenilo. Za vse, ki ste me pošiljali na psihiatrijo naj povem, da vam najlepša hvala. Že po prvem obisku psihiatrinje se mi je svet obrnil na glavo in začela sem živeti. Večerni sprehodi so postali stalnica in njihova posledica je boljše počutje, več pozitive, energije, pa tudi manj kg. No, kg je še isto, ampak spremembe na telesu so zelo opazne baje. No, tudi sama opazim kako malenkost.

Poleg tega se mi je pričelo premikati tudi na poslovnem področju kjer pišem recepte za spletni portal in raziskujem stare recepte, recepte naših dedkov in babic. Mogoče izide tudi kakšna knjiga. 

No, nisem še povedala kako prizadeta sem, ter koliko normalnosti je v meni. No, to bodo pokazali psiho testi drugo leto. Ps

Koga poslušati in koga slišati? Komu dati pozornost in koga ignorirati? Ne grem se več ego igric, vendar berem, gledam in se čudim. Nekateri ljudje delajo močno na sebi in ostajajo isti, drugi živijo trenutek in v trenutku spremenijo sebe, svoje razmišljanje. In potem prvi opazijo spremembe v pogovoru z drugimi in govorijo, kako so se sami spremenili. 

Vedno večkrat slišim, berem, da če se pritožim, omenim kaj naj nekdo spremeni, da je on samo moje ogledalo, ter moram jaz pri sebi spremeniti tisto, kar me moti pri drugih. Načeloma to drži, vendar ne vsakič. Ko vidiš stvari realno, ko do določene stvari nimaš nobene reakcije, čustev in to, kar te pri drugim moti tudi razložiš, potem drug človek ni tvoje ogledalo, čeprav bo človek verjetno v reakciji in ti bo nakladal, da on že ni tak, da to vidiš sebe v njem. In ja, človek, ki se noče spremeniti, se počuti ogrožen, nemočen bo začel s temi puhlicami.

Zato pa bom sama sedaj izzvala par ljudi, ki če se bodo našli notri in se spremenili, su

Morala sem dati iz sebe. http://klavdija-mojazgodba.blogspot.si/2016/10/vidim.html

 Utihnila sem. Sem samo še nema opazovalka iz daljave. Ne govorim, čeprav si mislim svoje, vendar to me ne navdaja več s praznino. Prijatelji so ljudje, ki naj bi ti bili vedno na voljo, vendar niso. Opiraš se na ljudi, ki imajo svoje probleme. Gledaš jih kot svojo odrešitev. Ampak saj niso. Ti si tisti, ki mora iti preko vseh ovir, ki so na poti in predelati vse stvari, ki te ovirajo. Sam. Ne smeš se ozirati na ljudi kaj pravijo, ali je nekaj prav ali ne. Če si pošten in iskren, ne če si samoiskren je gotovo res. Ko ti nekdo reče nekaj, kar zelo boli si jezen na to osebo. Najraje bo ji storil nekaj hudega, čeprav v resnici ni nič kriva. Če in ko se umiriš in samoiskreno pogledaš na besede, ob katerih si reagiral ugotoviš, da pa mogoče je imel sogovornik celo prav. Mogoče ti je povedal še premalo kritično. 

Ne govorim o obtožbah sebe. Ne smeš si reči, da si len, ali neumen, ker pač je nekdo to rekel in potem vidiš sebe tudi takega. In nato vidiš nekoga, ki je po tvojej še bolj len,

Dva meseca nazaj sem dobila mail, da obstaja nova digitalna valuta, ki se imenuje SPURT ali krajše SPU. Odločila sem se, da preverim za kaj se gre (sej vejm, da zatu, da se kam pride, ampak vseen). Bilo mi je všeč in sem se odločila, da se pridružim. Zakaj? Ker vsi, ki s(m)o že noter imamo/imajo denar, vendar se zavedamo/zavedajo, da je svet u kurcu in potrebuje korenite spremembe. Ena sprememba je UTD, druga ukinitev monetarnega sistema kot je sedaj, saj smo ljudje navadni sužnji tistim 1% ljudi, ki ima v lasti vse premoženje. Zato SPURT, da v njemu trgujemo po celem svetu brez težav in v realnem času. Nakazilo poteka tako hitro, kot da bi podal papirnat denar. V trenutku.

 Za odprtje računa potrebuješ ogromnih 50€ in na račun takoj dobiš 5x vplačani znesek, torej 250SPU, če pa želiš, pa lahko tudi več, ni omejitev. In tu se ustavi. Ljudje ne zaupamo novostim in jim je dati nekaj denarja preveč. Saj vem, sem ista. Za nekatere stvari je, za druge pa ni denarja. Vendar ta denar lahko d

Odločila sem se, da bom sodelovala v natečaju podjetja Lidl in sicer tako, da za določen znesek pripravim kosilo. Čeprav sem mislila, da je izziv enostaven, sem ugotovila, da to ni. Zakaj? Ker sem morala vse sestavine kupiti, ker nisem hotela kupiti tistega, kar že imam doma, ter zato, ker sestavine niso poceni, sploh če želiš pripraviti celo kosilo.

Zadala sem si težak izziv in sicer pripravila sem juho, glavno jed in sladico. Ne morem reči, da je bila gobova juha, saj sem uporabila šampinjone, torej Gosta šampinjonova juha, Riba s testeninami in Sladoledno presenečenje.

Gosta šampinjonova juha

Sestavine:

- 2 pesti riža

- 250g šampinjoni

- začimbe

Potek dela:

2 pesti riža skuhamo, spasiramo s paličnim mešalnikom in dolivamo vodo, da dobimo tekočo riževo smetano. To zlijemo na očiščene, na rezine narezane in na olju prepražene šampinjone. Vse skupaj premešamo in začinimo s soljo in papriko vprahu. Prevremo, damo na krožnik in ponudimo.

Če ostane kaj riževe smetane, se jo lahko da v

Kmalu bo minilo dve leti, zgodilo se je namreč v tistem letu, ko je naše gozdove prizadel žled in se je na veliko drvarilo, da mi je na koleno, ko sem klečala padla name klaftra, to je tudi ime za več kot meter dolgo poleno. Auč, boli. In bolelo me je še nekaj časa po tem. Najprej zaradi udarca, potem pa kar tako, ko sem bila utrujena. In bolečina ni in ni ponehala. Oziroma je ponahala, pa spet bolelo in tako naprej. Sploh v zadnjega pol leta ali še kak mesec več, ko me je bolečina ovirala tudi pri hoji gor in dol po stopnicah. Auč. 

Pa sem iskala vzroke, si ovijala koleno, nič ni pomagalo. In ne samo, da ni pomagalo. Počasi sta me začela boleti oba kolena. To sem tudi kak mesec ali dva nazaj omenila eni osebi, ter jo prosila za pomoč. Predlagala je, da naj obiščem zdravnika, če je slučajno vnetje, ter povedala katere teme naj predelujem, naj se ne počutim več na kolenih, osamljeno, nemočno, naj odstranim vzroke. Kmalu me ni več toliko bolelo do nekega dogodka, ko sem srečala zdravnik

Kako naše besede razumejo ljudje okoli nas? Nas razumejo? Vedo kaj želimo sporočiti? Ali pišemo/govorimo nekaj, kar je najbolj popularno v tistem trenutku in izbiramo ljudi, ki nas podpirajo v naših besedah. Vendar, kaj pomenijo besede, če ne stojimo za njimi. Nič. Kajti, če kar nekaj govoričimo, ne da bi vedeli kaj, potem je bolje, da ne govorimo. Ko pišemo moramo poleg besed izbirati tudi temo. O čem pisati, kaj pisati in kako pisati. Nekatere teme se zdijo pivlečene za lase, ker notri ni nobene logike, niti trohlice zdrave pameti. 

Če ljudje govorijo grde besede, ni potrebno ukiniti grdo govorjenje in ga kaznovati, ampak je potrebno to, da vsak sam dojame, da grde besede niso rešitev, ampak problem in večanje problema. Vendar to ni tako enostavno. Veliko ljudi reagira na besede, ki jih sam ne razume, ne ve kaj pomenijo, ter tako misli, da ga tisti človek provocira. Ravno zato so slovarji, kjerso razložene besede za vse enako in jih lahko vsi enako razumemo. Najslabše je nekoga poim

Naša soseda je pa ful lena. - A res? V primerjavi s kom pa? - Kako v primerjavi s kom? Nikoli nič ne dela, vse ima zanemarjeno, vedno je kdo pri njej na obisku. - Kako pa veš, da nič ne dela? - Ja vidim. - Kako vidiš? - Ja, pač vidim. - Torej medtem, ko ti delaš in si zaposlena z delom, ter se mu posvečaš v popolnosti vidiš kako soseda ne dela nič. Je tako? - Ne. Ko se usedem in pijem kavico s prijateljico vidim. - Potem tudi ti ne delaš nič in imaš vedno koga na obisku. - Ne, jaz pa nisem taka. - A potem se primerjaš z njo? - Ja ne. - Kako da ne, če si pa rekla da nisi taka, kaka pa si? - Ja jaz delam. - Kako, če si prej rekla da tudi sediš in piješ? - Ja a ne smem? - Lahko, nisem rekla da ne smeš, ampak ne krivi druge, da nič ne delajo, če jih ne poznaš. Mogoče dela ponoči, ter podnevi počiva. Mogoče ima malega, bolnega otroka in so ti obiski terapevti ali zdravniki ali kdo drug. Če ne veš, ne obtožuj. Poleg tega si rekla, da je lena. Če primerjaš s sabo, je ona lena, ti pa delavna,

Spet bom govorila o sebi in dala sebe kot primer. Zakaj? Ker človek lahko govori samo iz sebe. Ne pomaga, če prebere tisoče knjig, verjame ljudem okoli sebe, če pa sam ne poizkusi, ali določena stvar deluje ali ne.

Vrnimo se 2 leti nazaj. Nekateri ljudje so me spravljali ob živce vsakič, ko sem govorila z njimi. Vedno sem se počutila utrujena in brez moči. Imenovala sem jih energijski vampirji. Sčasoma, kasneje sem ugotovila, da to sploh ni res. Sama sem porabljala svojo energijo in jo metala skozi na stežaj odprto okno, ker sem jo itak imela preveč. Haha, nihče nima preveč energije. No, ko sem začela sprejemati njih kot ljudi, ter njihove besede jemati kot njihove, ne pa namenjene meni, sem lažje plula v pogovorih z njimi in tudi ko sem začutila, da sogovornik vodi pogovor po njegovo, ter meni ne ustreza, sem pogovor zavila v smer, ki je meni ustrezal. Bila sem mirna, saj sem držala vajeti.

Zadnja dva dni imam kreše z eno osebo. Govori o tem, da naj je ne učim, hkrati pa govori, da j

Aja-tutaja, zibka se maja, v zibki pa dete, mirno že spava, aja-tutaja.

In potem začne padati, najprej iz ene, potem iz druge, ko je premoč iz ene, se pokliče še tretjo in še kako stran mogoče in nazadje pride pravi boj, ne boj, mesarsko klanje.

Verjetno veste o čem je govora. O teh tako zanimivih prepirih. Da, vem da se je dogajal tudi danes, venda sem sezadržala, ker nisem bila nikjer omenjena, vsi prepirljivci pa so bili polnoletni. Verjetno velika večina ve s kom držim, ter mogoče tudi zakaj s kom držim. Ljudi, vsaj nekatere poznam tudi osebno ali se na privat pogovarjam z njimi in vem kakšni so. No, sama sem se v zadnjih dveh letih odkar sem tu enmalo tudi spremenila. Nisem več tako konfliktna, čeprav pridejo tudi taki trenutki. 

Sedaj pa kaj želim povedati. Ko berem prepire v katerih ponavadi nastopajo vedno iste osebe opažam, da so nasprotniki vse drugo, kot ljudje. Verjetno bom tudi jaz oz ta blog napaden kot da nič ne vem, da naj se ne vtikam iz strani ene izmed teh oseb, ven

Najprej je bila ideja. Ta ideja se počasi širi in se oblikuje in pridobivam ljudi, ki bi šli z mano v projekt. Projekt je povezan z ljudmi iz širše okolice kjer živim, s kulinariko, tradicijo in običaji. Želim povezati stvari nekoč in danes. Želim najti preteklost, jo obuditi, mogoče posodobiti, vendar želim preteklost imeti ujeto v besedi in sliki. 

Vendar zakaj izpostavljam mojo idejo, se ne bojim, da bi mi jo ukradli, prevzeli, izboljšali? Ne, ne bojim se, ker vem, da je moja ideja unikum. Nekaj stvari sem že povedala, veliko še bom. Največja ovira oz dve oviri pa sta pridobivanje denarja in iskanje spominov. 

Pod iskanje spominov je kaj predlagate česa naj se poslužim, knjižnice, ljudi, ki že preizkujejo ta področja ali navadne ljudi, ki so in mogoče še vedno imajo v sebi to znanje, to so babice in dedki.Upam, da je najbolje, da vzamem vse, ter grem iz trenutka v trenutek globlje in širše in tako dalje in naprej in nazaj. Vsak podatek je dragocen, pomemben, vsak podatek je potrebn

Potičenje naj bi bila slovenska beseda za zavijanje potice. Da, tudi te stvari smo se naučili na predavanju ob podelitvi nagrad finalistom. Sodelovala sem v nagradni igri, ki je potekala malo pred veliko nočjo na našem cenjenem facebooku in malo za šalo, malo za res oddala recept potice, ki sem ga objavila tudi že na neki drugi strani, ter sem imela poleg recepta tudi fotografije. Bila je pehtranova potica in z njo samo s pomočjo recepta in fotografij prišla v finale. Kako pa drugače, kot samo tako, če je pa fb nagradna igra. No, da je bilo malo bolj zahtevno, smo morali za finalni dogodek pripraviti tudi pravo potico in jo prinesti na dogodek, kar pa sploh ni bilo tako enostavno, saj je peka potice kar zahtevna. Potice se je ocenjevalo eden drugemu in zmagala je najlepša in najboljša po mnenju večine. Vendar tu je bila še ena nova kategorija in sicer, da so bile potratne ločene od navadnih potic, ki se jih zvija. Vse smo dobile priznanje, ter nagrade, vendar so zmagovalke dobile malo

V zadnjem času se uspešno spopadam z mojimi malimi strahovi. Joj, česa vse nas ni strah. Mene je vsega po vrsti, vendar se ta vrsta počasi krajša. Predelovala in predelala sem strahove pred višino, katerega sem močno zmanjšala, čeprav se mi še vrne občasno, ter nazadnje, ne ravno strah, ampak bolj odpor pred pajki. Ja, to so te zveri z 8 strašnimi tacami, grozečim obrazom in trupom, ki ti ustavi in zaledeni vso kri v telesu. Ampak je to res? Imamo pregovor, da strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Sedaj pa nekaj o samih strahovih. Pustimo pajki pri miru, pa tudi ostale grozote, raje se posvetimo strahu samemu. Večino naših strahov smo si ustvarili sami v glavi. Zakaj? Ker določenih stvari ne poznamo, ker so nam to vbili v glavo starši in je v nas ostal strah, ali pa ker odbimo kako asociacijo (kača - vrv). Poleg teh, naših strahiv pa imamo tudi osnovne strahove. Ti strahovi so strah pred izgubo, neznanim, spremembo, bolečino in smrtjo. Ti našteti so najbolj osnovni bazični strahovi, ki

Ravno v teh dneh je v Ljubljani BIGU konferenca ali predavanje ali ne vem kako naj rečem temu. Predavatelji govorijo svoje izkušnje s knjigo skivnost (Secret), ter kako deluje zakon privlačnosti. Govorijo, kako s pomočjo vizualizacije in pozitivnega mišljenja dobiš vse, kar si želiš. Vendar meni to ni jasno, ne vem zakaj bi delovalo.

Sama si nisem čisto nič vizualizirala in sem samo delala tisto, kar mi je bilo všeč, to je pisala, ter dobila delo. Super. Sedaj potrebujem še kupe denarja. Ali pa ne. Denar ne potrebujem. Saj namesto, da hodim na taka predavanja, kjer učijo, kako iz drugih ljudi potegniti denar, če imaš srečo, raje delam fizično in imam nekaj od tega. Če ne drugega boleče mišice. Bolje, da mišice od dela bolijo, kot rit od sedenja. Jezik je tako ali tako tista mišica, ki največ dela in najmanj boli. Ampak samo z jezikom še hrane ne moreš v usta spraviti, če pa že želiš, se moraš pa malo pomatrat. 

Ljudje imajo tudi noro pretresljive življenjske zgodbe. Bili so še več kot

Vsak dan smo v stiku z večjim številom ljudi. Ti stiki so v realnem svetu ali pa tudi v digitalnem svetu, to je preko FB, blogov mailov, tudi telefonski pogovori. Večina pogovorov mine v miru, se pogovarjamo nevtralne stvari, se strinjamo s sogovornikom, ter tako dalje. Vsake toliko časa pa se pride do kakih pogovorov, kjer pride do nestrinjanja in konfliktov. Vzroki in povodi so različni, vendar vsem je par stvari skupno.

Do konfliktov v naši glavi pride, ker slišimo ali preberemo nekaj, kar se ne sklada z našimi prepričanji, pa če so realni ali ne. Poleg tega je velikokrat tako, da stvari ne preverimo, ker je ne moremo ali nočemo. Prav tako pa velikokrat stvari ne preverimo, tudi če verjamemo neki stvari in jo posredujemo naprej. Takrat nismo mi avtor tega, vendar odgovornost vseeno pade na naša ramena in moramo vseeno stati za sedaj našimi besedami, čeprav nismo avtorji teh besed. Namesto, da bi resnični avtor prevzel odgovornost, moramo namesto njega prevzeti odgovornost mi. To ni

Kot kakšen polž z vso prtljago na sebi mi je uspelo se počasi privleči iz tega obupnega časa, ko sem bila v objemu depresije. Bila sem v obdobju, ko sem hkrati si želela se spraviti iz nje, ter še vedno biti v njej, se smiliti ljudem, delati škodo drugim in sebi. Prišlo je tako daleč, da sem razmišljala, da bi resnično šla do psihiatra, da bi mi napisal tablete, ker so mi pred leti, ko še nisem bila tako globoko mi predlagali. No, saj mogoče niti sedaj nisem tako globoko, videti je bilo eno slabše obdobje, ko si nisem znala, pa tudi ne želela pomagati, čeprav sem veliko delala na tej temi in pisala o tem. In kaj mi je pomagalo prebroditi najhujše stvari? Preprosto našla sem si nekje neko delo, ki upam, da se bo razvilo v nekaj več, pač denar je potreben. 

V zadnjem času se družim z ljudmi, ki imajo tudi to izkušnjo in znajo povedati veliko stvari, ter tudi nasmejimo se. Ne, nismo kot eni zombiji, ki ne vemo, kam bi se dali. Poizkušamo se boriti proti depresiji vsak na svoj način. Zače