Tehnologija gre naprej! Od kar je možnost, da naredim fb live se le redko spomnim, da zapišem svoje misli in občutke! Grem raje v živo! He, he!

Danes sem začutila, da ponovno svoje misli, čustva in izkušnje dam na papir! Zadnje čase sem se počutila res nenavadno, imela sem občutek, da mi nekaj manjka! In sem razmišljala in razmišljala, včeraj sem si naredila barse-access consciousness. In danes zjutraj se zbudim, lahkotna kot še nikoli ampak spet sem imela nekakšen občutek, da mi nekaj manjka. Opazujem sebe, opazujem svoje telo. In mi klikne…ne čutim strahu, o fuck, ne čutim več strahu! O katerem strahu govorim? Ne o strahu, ko smo v življenjski nevarnosti, ampak o strahu, ki je bil v meni leta in leta, v vsaki celici mojega telesa zaradi otroštva in načina življenja, ki sem ga bila vajena.

Ta strah je bil v vsaki pori mojega telesa, čutila sem ga kot eno težo v mojih prsih, ta strah je stiskal moje grlo, kolikokrat nisem bila sposobna spregovoriti zaradi tega strahu. In danes se zbudim z zavedanjem, da tega strahu, že nekaj časa ni več v meni. Osvobodila sem se ga! Danes sem vriskala od veselja.

Opazila pa sem še eno stvar, zadnje dneve sem prav iskala trenutke in situacije, da bi ta strah prišel nazaj, domišljala sem si stvari v glavi  in se tega sploh nisem zavedala. Zakaj? Ker moja zavest, moja podzavest, moje celice, moje pore so bile navajene tega strahu! In čeprav je bil celoten proces, da sem se ga osvobodila je bilo moje telo zmedeno, ko je to začutilo.

In se spomnim na zgodbo od ene gospe…če ste živeli z enimi občutki leta in leta, če ste bili v otroštvu nevarno navezani je nemogoče, da spremenite svoj način življenja na hitro…koliko nas je, ki smo prebrali knjigo od Louise Hay in začeli uporabljati afirmacije ter čez nekaj časa ugotovili, da ne delujejo. Seveda ne delujejo, ker ni dovolj, da zdravite simptome, pozdraviti morate vzrok, se vrnit  k vašim koreninam, k vašim temeljem v življenju - k vašemu otroštvu (še posebej prva tri leta)!

Sama sem potrebovala 15 let, da sem se osvobodila strahu in negativnih čustev! Se začela imeti rada, se vzljubila, začela delati to kar me veseli. Moj moto je: Nikoli ne obupaj, nikoli! Naj je še tako hudo, poišči vsaj eno pozitivno stvar za katero si lahko hvaležen! Vse preizkušnje, so tukaj samo zato, da nas naredijo močnejše!

Rada Vas imam,

Klavdija