Članek
Ljubezen do sebe
Objavljeno Dec 02, 2016

Ko sem zadnje čase prebirala literaturo in zasledila kaj o tem, da če želimo imeti dobre odnose, moramo najprej začeti imeti radi sebe, ter se v celoti sprejeti takšne kot smo, sem bila prepričana, da to v celoti izpolnjujem nakar je v moje življenje prišla situacija, ki mi je vse postavila na glavo. Imela sem ogromno časa, da sem začela opazovati sama sebe, to kar delam, to kar čutim in ugotovila, da se ravno nimam preveč rada saj sem izpuščala zelo pomembne dejavnosti, ki so mi na dolgi rok prinašali pozitivne rezultate.

Ko sem se zjutraj zbudila in se mi ni ljubilo narediti jutranje rutine, sem tako sama sebe najprej vprašala, Klavdija, se imaš rada, si tega vredna? Da, vredna sem tega, zaslužim se imeti rada. In, ko začutiš to ljubezen do sebe, do svojega telesa, potem z veseljem poskrbiš sam zase in zato, da boš dan začel pozitivno naravnan.

Življenje mi je na pladnju prineslo priložnost, da sem šla res v globino moje biti, imela sem priložnost, da sem ozavestila ranjenost svojega notranjega otroka, ter odkrila sprožilce mojih paničnih napadov. Opazila sem, da v meni še vedno vre vihar negativnih čustev, ki me vlečejo nazaj in pripomorejo k temu, da sama sebe sabotiram.

 

Zlorabe v otroštvu,

teh zlorab je bilo ogromno, čustvene, fizične, spolne. V bistvu šele, ko sem si res vzela čas in si upala  zapisati vse dogodke iz preteklosti, ki me tako ali drugače vznemirjajo sem šele lahko začutila kako zelo osamljeno, prestrašeno in nerazumljeno sem se počutila kot otrok. Moji starši so mi dali le toliko topline in ljubezni kot so je bili v danem trenutku sposobni, nobenega nočem več kriviti, obsojati ampak to še ne pomeni, da mi ni dovoljeno začutiti bolečine, ranjenosti, osamljenosti in nerazumljenosti iz otroštva. Šele, ko si bom v polnosti to dovolila, ko bom dala dovolj ljubezni in potrditve temu ranjenemu otroku v sebi, bom lahko zaživela v vsej svoji razsežnosti.

Zlorabe pustijo res močne posledice, sama še vedno doživljam občutke krivde, sramu, strahu...v otroštvu sem bila zlorabljena proti svoji volji, v obdobju najstništva sem drugim sama dovolila, da me zlorabljajo najprej, saj sem samo preko tega dobila stik, česa drugega nisem poznala. Vedno sem bila v odnosih, v katerih me moški niso spoštovali, vse kar sem si s temi moškimi izmenjala je bilo moje telo. Sama sem bila sicer prepričana, da gre za neko ljubezen ampak je šlo zgolj za krik po tem, da bi bila slišana, po tem, da bi me končno nekdo sprejel in me začutil v vsej moji ranljivosti. To se seveda ni zgodilo, to pa zato, ker nisem bila sama sposobna postaviti mej. Vesolje nam bo vedno pripeljalo na pot takšne ljudi in dogodke, kot si jih ustvarjamo sami. Če sem jaz globoko v sebi ranjena, bom k sebi privabila moškega, ki je ravno tako globoko ranjen.

Pridejo trenutki, ko nimam vec moči, da bi bila kos izzivom in bolečini, ki vihra v meni. Še vedno pridejo trenutki, ko moje telo stresajo panični napadi, sedaj se poskušam umirit in samo dovolit telesu, da prečuti čustva, tako pozitivna kot negativna. Ste vedeli, da lahko panični napad sprožijo tudi pozitivna čustva sreče, vznemirjenosti, vzhičenosti...? Pridejo pozitivna čustva in če teh čustev nismo navajeni, če naše telo ni sposobno sprocesirat teh občutij sreče potem se jih bomo hitro ustrašili in naše telo, naši možgani bodo začeli iskati načine, da gremo ven iz tega stanja vzhičenosti saj ta čustva predstavljajo nevarnost, zato, ker jih nismo navajeni. Vam je šlo kdaj vse kot po maslu in ste kakšni prijateljici rekli, res sem srečna, tako zelo srečna, da me je prav strah kaj bo tej sreči sledilo. In potem od sreče pridemo na strah. In potem ta strah seveda sproži panični napad ampak najprej je bila pa sreča, zadovoljstvo. Če ne ozavestimo dejstva, da si zaslužimo biti to kar smo, da si zaslužimo biti srečni 24h na dan, potem bomo v trenutkih zadovoljstva vedno sabotirali sami sebe. Zaslužimo si obilje, zaslužimo se imeto radi. Klinc gleda vsa negativna čustva, čas je, da svetu in drugim pokažemo kdo v resnici smo.

 In ja, iz izkušenj vam povem, da je nas v bistvu najbolj strah tega kdo mi v resnici smo, strah nas je lastne veličine, v bistvu nas ni strah neuspeha, ker neuspeh sploh ne obstaja, tako kot strah ne ampak kljub temu se bojimo naše moči, tega kar smo sposobni, najbolj nas je strah odgovornosti za lastno življenje, strah nas je ljubit sebe in tudi druge...ko si mi dovolimo opustit vse kar ni naše in začeti živeti to kar mi smo, potem pride uspeh. Ko spustimo navezanost na ljudi, na predmete potem pride uspeh, ko spustimo pričakovanja, sodbe, pride uspeh, ko to kar delamo delamo zaradi sebe, ker je to naša strast, naše poslanstvo in je šele naslednji korak ozaveščanje drugih, potem pride uspeh...in ja, vse to se ne zgodi čez noč, potreben je pogum in vztrajnost, da se vrneš na pravo pot takrat, ko zaideš po kakšni stran poti...vse kar je pomembno je to, da vztrajaš, da vedno prideš nazaj na svojo pot. Sama sem velikokrat zašla iz poti, ni me vodilo srce ampak ego...sem pa bila potem vedno modrejša za novo izkušnjo. Ko sem padla, sem se pobrala in potem šla naprej močnejša. In vedno mi je življenje poslalo na pot učitelje, mentorje, ki so mi pomagali na tej moji poti ustvarjanja in opuščanja čustev in prepričanj, ki ne služijo več. Ne obsojajte se, ko zaidete na stran pot, vsaka izkušnja, ki smo jo deležni je lahko izkušnja rasti ali padca. Odločitev je naša! Tudi, če padete, imate priložnost, da vstanete, če ne morete vstati sami, poiščite nekoga, ki vam bo pri tem pomagal.

 

Zaupajte v življenje, verjemite sami vase, vedno ste zmožni doseči več, kot si mislite!

 

Objem,

 

Klavdija