Na moji življenjski poti sem se ogromno naučila, ko sedaj pogledam nazaj se mi zdi fascinantno kako sem vedno bila deležna pravih ljudi in situacij, da sem v življenju lahko napredovala in to na vseh področjih svojega življenja. Tudi sedaj sem v čudovitem programu osebnostne rasti, imam čudovito Coachinjo in dejansko sem v nekaj mesecih naredila takšen napredek, da še sama komaj verjamem v to. Ampak so občutki tisti, ki govorijo sami zase J

Verjemite, da so bili trenutki, ko sem si želela obupati saj sama pri sebi  nisem čutila kakršnekoli spremembe. Pa vendar, ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da sem bila v veliki zmoti, napredki so vsekakor bili ampak tako zelo majhni, da se ji takrat sploh nisem zavedala. 

Ko se odločimo za osebno rast, pričakujemo, da se bodo stvari spremenile čez noč. Žal ni tako. Včasih so potrebna leta, da pridemo do točke, ki smo si jo zadali. Sama sem potrebovala 15 let, da sem bila sposobna prepoznati določena prepričanja, ki so me v življenju omejevala in mi niso dovolila, da bi zaživela življenje, ki sem si ga želela. Imela sem občutek, da se vrtim v krogu, ampak se nisem, samo pripravljena še nisem bila za določene spremembe. Če nismo pripravljeni, smo lahko deležni situacij, ljudi, ki nam bodo prinesli stvari na pladnju ampak, če jih sami nismo sposobni prepoznat, začutit, nam nič ne bo pomagalo. Pripravljeni moramo biti na to, da bodo stvari prišle na dan, takrat, ko bo zato pravi čas. Meni je dobra prispodoba čebula. Lupimo jo lahko plast za plastjo. In tako je lahko tudi pri nas, ko se lotimo začeti prepoznavat naša čustva in naša prepričanja. Ko se soočimo z eno stvarjo, ko jo predelamo in naše telo začuti, da je varno, začnemo prepoznavat pri sebi spet neko drugo čustvo in prepričanje…in te spremembe so lahko odvijajo zalo počasi ali pa tudi zelo hitro. Odvisno kako zelo globoko je v nas neko prepričanje. Pomembno je samo, da vztrajamo in znamo prepoznati še tako majhen napredek.

Eno izmed spoznanj, ki sem ga bila deležna v zadnjih dneh je ta, da sem se sama veliko stvari lotevala z nekim občutkom tesnobe v sebi. Nisem zaupala procesu življenja, bilo me je strah kaj bodo spremembe prinesle in v srcu sem nekako čutila, da si določenih stvari ne zaslužim. Do teh spoznanj sem prišla s pomočjo programa v katerem sem in s pomočjo Eft metode – gre za nežno tapkanje po določenih delih telesa, kjer se nahajajo meridiani. V osnovi sem tapkala  zaradi napetosti, ki sem jih čutila v ramah, v samo tapkanje sem vključila afirmacije od Louise L. Hay. Ona meni, da za vsako našo fizično bolečino obstaja neko prepričanje, ki ga imamo o sebi in o svetu. Če imamo težave v ramah je to zato, ker nosimo bremena in ne radosti. Sama nisem posvečala nekih velikih pozornosti na to, preprosto sem tapkala kakšnih 14 dni, da namesto radosti čutim bremena, da v življenju nosim bremena in ne radosti…po določenem času,  se meni utrne misel, da sama dejansko v vsaki stvari vidim breme.

Sem mama čudovitemu fantku, ki bo kmalu dopolnil tri leta ampak si nisem dovolila začutit radosti v odnosi z njim. Dejansko mi je bilo v breme biti mama, ker me je bilo strah starševstva, tega da bi naredila nekaj narobe. Potem v breme mi je bilo spoznavati nove ljudi, saj me je bilo strah, kako bom »izpadla« kaj si bodo mislili o meni. V breme mi je bil moj odnos z mamo, ker sem do nje še vedno gojila jezo in zamero, ker me ni bila sposobna vzgojiti v samozavestno osebo. V breme mi je bilo pisati magisterij.  Poudariti moram, da so se vsa ta čustva bremena odvijala na podzavestni ravni. Sama se jih nisem zavedala vse do nedavnega. Malo več sem začela razmišljati o tem tudi takrat, ko mi je Coachinja omenila, da naj besedo, »boriti se« ki je bila meni v bistvo kot nek moto zamenjam s kakšno drugo. Veliko sem razmišljala o tej besedi in sem potem spoznala, da sama dejansko tako vidim svet. Da se moram boriti za vsako stvar.  Da si ne zaslužim določenih stvari, če se za njih ne borim. Ampak najbolj fajn je to, da se mi ni treba J. Ko spoznaš, ko dojameš, ko začutiš, da  je povsem ok, če začneš zaupati procesu življenja, in da je povsem ok, če si začneš dovoliti  čutit radost na vseh področjih svojega življenja, ti kar ena teža pade dol, postaneš veliko lažji J

In končno sem tudi začela verjeti, da si to zaslužim, da si zaslužim biti vredna in uspešna. Da si zaslužim imeti dovolj denarja, da si zaslužim ljubit in biti ljubljena, da si zaslužim čutiti radost in veselje…

Vsak izmed nas je čudovito bitje in na ta svet smo prišli zato, da smo srečni, da uživamo življenje, da uživamo v odnosih z drugimi, da ljubimo in smo ljubljeni…

Ta trenutek, ko pišem to objavo, se počutim tako zelo blaženo….ker dejansko čutim to opevano radost, čutim veselje, čutim srečo, čutim hvaležnost…vse to, kar sem si tako želela čutiti, in jokam, jokam ker sem prišla do točke v svojem življenju, kjer sem si neskončno želela biti, do točke, ko čutim mir in neskončno povezanost s svetom.

Hvala, hvala, hvala!