Članek
Marakeš mara keš
Objavljeno Feb 21, 2014

Marakeš je destinacija, brez katere ni obiska Maroka. Mesto v barvi rdečega puščavskega peska je neizogibna točka tako za hipijevsko navdahnjene popotnike na mikroproračunu kot za all-inclusive turiste, ki jih v klimatiziranih avtobusih dovažajo iz Agadirja na atlantski obali. Midva sva ubrala najbolj lokalno možnost, vlak s stotimi vagoni in prav toliko odstotno zasedenimi sedeži, ki naju je v sedmih urah popeljal na panoramski ogled osrednjega dela države preko Rabata in Casablance (ta žal ne deluje prav nič romantično, saj je tam glavni kapital), preko obale in končno še puščave, kjer se prevladujoči odtenek iz rumenkastega prevesi v rdečo. Fotografski del odprave bi dal marsikaj za postanek za škljocanje pusčavskih hiš, ki se enkratno zlivajo s hribovito pokrajino, a vsega se pač ne da imeti. K sreči na cilju dramatično kuliso ponudi Atlas, ki se tukaj vzpne do alpskih višav, z zasneženimi vrhovi za dopolnitev vtisa vred.

V Marakešu vse poti vodijo na ogromni trg Džema el Fna in tudi naju je naplavilo na njegov rob. Hotel Cecil, ki je tukaj že od leta 1929, deluje temu primerno kolonialno, hkrati pa dovolj lokalno in predvsem žepu prijazno za lagodno parkiranje nahrbtnikov. Ko se ob palmi, vladarici notranjega dvorišča, povzpneš na teraso, dobiš vse, kar si v Marakešu lahko zaželiš: odličen razgled na trg in mir, ki ga začneš krvavo ceniti že po petih minutah. Tukaj so turisti pač alfa in omega lokalne ekonomije in ne glede na to, ali hodiš v strgani majici ali v Armaniju, ti pripada status denarnice na dveh nogah. Prodajalci, vodiči, lastniki kafičev in restavracij, ponudniki izletov v Saharo in tetovaž s heno, pa seveda ulični nastopači vseh profilov prežijo na vsakem koraku in se ne pustijo odgnati s preprostim ne. Za razliko od Fesa in zlasti Meknesa tudi niso zadovoljni z malim, pa tudi na drobiž radi pozabijo. Tako sva po tistem, ko sva precej na tesno prišla skozi souk, pobegnila na svež zrak terase, kjer končno uživava v temeljnem motivu najine poti - soncu in dvajset in nekaj stopinjah. Ah, dragi moji, za to pa se že splača odriniti kakšen dirham več. Mislim, da bova ure modrega neba dodobra izkoristila.