Članek
Maroko na široko
Objavljeno Feb 17, 2014

Maroko je torej destinacija, ki sva si jo izbrala za zimski oddih oziroma bližnjico do pomladi. Najin skromni proletarski proračun ni segel do poletja, ki je v teh časih oddaljeno za kakega jurja po osebi, imava pa vsaj to srečo, da živiva v dobi Ryanaira, ki ga ugodni vetrovi ponesejo tudi čez Sredozemlje. Tako sva hitro sprejela odločitev in z Brnika švignila najprej do Bruslja (s pomočjo Wizzaira, za ceno, kakršno bi v svetu, kot ga sanjajo prevajalci, zaslužila za dve strani), od tam pa v Fez.

Paranoični zahodnjaki imamo o arabskih koncih precej podobne predstave, med katerimi je na prvem mestu tista, da te deset tisoč ljudi hkrati naskoči kot jata kobilic, z edinim namenom, da te čim hitreje in čim bolj temeljito prinesejo okrog. Prvi vtis v Fezu je bil ravno nasproten: po brezhibno čistem terminalu sva se skozi hitro kontrolo potnih listin sprehodila do parkirišča, kjer so taksisti postopali tako diskretno, da sva se dejansko morala sama pozanimati za taksi. Ko sva sklenila posel, kar seveda ni trajalo dolgo, je padel tudi drugi stereotip: cena je bila točno takšna, kot je pisalo na straneh, ki sem jih pred tem religiozno preučila. Je pa zato držal tretji: vožnja je bila milo rečeno razgibana, varnostne razdalje milimetrske, prehitevanje adrenalinsko, hupanje pa stalna zvočna kulisa. Dobrodošli v - no ja, pravzaprav večini sveta.

Četrti stereotip je pravzaprav dejstvo: Arabci so gostoljubno pleme in tudi v Maroku je to še kako res. Najin hostel z imenom Riad Verus nama je ponudil sobo z žametnimi zavesami, ekstra zofo in skrajno ustrežljivim osebjem, vse to za ceno kampiranja na sindikalnih lokacijah jadranske obale. Pozicija na robu medine je prijazna nogam, sicer pa te na počitnicah dobro prenašajo kilometre. Tako sva po izdatnem zajtrku vzela pot pod noge v spremstvu lokalnega vodiča, kar je bila odlična investicija, saj deset tisoč uličic, kolikor jih stari del nekdanje maroške prestolnice premore, skriva preveč zakladov, da bi jih lahko izsledile nevešče turistične oči. Prvo pravilo, ki sva ga osvojila, je bilo, da se tisto pravo razkrije za okovanimi vrati zidov: dvorišča, vrtovi in razgledi, ki jemljejo dih, so na voljo le tistim, ki se do njih potrudijo. In truda so kajpak vredni, čeprav je neprecenljivo tudi opazovati življenje, ki se odvija med potjo. Ena zanimivih pojavnih oblik so recimo tkalci niti iz kaktusa, ki svojo vegetarijansko svilo s škripci navijajo vzdolž cele ulice, pa krojači, čevljarji, mizarji in drugi rokodelci, ki nikdar ne delajo pri zaprtih vratih. Primat med bizarnimi obrati nedvomno zavzemajo strojarne, kjer občutljivejše duše omagajo že med pogledom na slečene živalske kože, vonj pa pokosi tudi najbolj robustne med njimi.

Najin berberski vodič je delo opravil tako dobro, da sva po treh urah že sklenila, da sva pripravljena na izziv samostojnega popotništva. Sicer pa Fez, neskončnemu labirintu navkljub, res ni tako zapleten, da ne bi omogočal temeljne orientacije. Slej ko prej se znajdeš pri enih od štirinajstih mestnih vrat in če ne gre drugače, kreneš po krožni cesti, ki nazadnje pripelje v začasni dom. Kam vse vodi med pot