Članek
Nikoli ne bomo dosegli dna

) Odstop Šarca (

Objavljeno Jan 27, 2020

Danes me je v službi dosegla vesela novica, da je padel Šarec. Se je sam vrgel v prazen bazen? Odstopil, stopil čez rob, stopíl se je z vlogo, za katero so ga najeli...
Ampak Bertoncelj ga je prehitel. On je odstopil že prej. Že prej prej pa mu je povedal, da bo odstopil, ker resen minister za finance in ne more izdajati bianco menic.

Ampak Šarec je bil prepričan, da blefira, ker je sodil po sebi. Mislil je, da je dobro izbral ministre. In da so vsi taki kot on; bleferji, nezaposljivi lumpenproletarci ali vsaj kompletni oportunisti, ki ne bodo nikoli držali svoje besede. 

No, pa ga je tale Bertoncelj po slovenceljsko presenetil. »Pa što si zajeban ko Slovenac«, so nam rekli v Jugo armiji...
In je odstopil. Seveda je v taki situaciji več možnih rešitev. Ampak, če pogledaš iz vidika nekoga, ki je vsako leto skoraj padel že na srednji šoli, je padec pač nekaj, kar ti olajša življenje. Sprosti ti lajf. Vse je bolj izi. Lahko še enkrat ponavljaš, če hočeš. Lahko greš delat po izpitih. Lahko preprosto zapustiš šolo in greš drugam... Problem itak imajo bolj učitelji kot ti, če padeš...
Pa še dodana vrednost je, da ko prideš v nov razred, v katerem si eno leto starejši od vseh drugih... in so bejbe veliko bolj zainteresirane zate, ker si malo bolj izkušen. In ker si bolj baraba. Upaš si.


In lepa Nataša je vsekakor bila ena taka, bi rekel, če prebereš karkoli glede tistega zaslišanja. Vse je šlo narobe. In KNOVS je nekako stiskal obroč okrog našega igralskega genija. Slabo pomnjeni stavki od Drnovška, ki so v grlu Šarca izgubili tisto malo politične ostrine in intelektualnega mikronaboja, kolikor so jih sploh imeli, ko jih je izrekel Drnovšek, so zdaj pri Šarcu nekako porazno prazni. Kot bi padal in ne bi nehal padati...
Ampak, če odstopim, si je mislil Šarec, bodo vsi govorili o tem.

Lepa Nataška bo lahko imela službo naprej in nihče več ne bo tega pregledoval. In še bo padala, saj bom jaz že padel in bodo govorili o meni, ne o tem, kako ona pada.

To je ta globinska logika, ki jo Šarec premore, ko analizira politične situacije.

Hkrati pa si je mislil: mi je kdaj že kazalo bolje pri Ninamediji in mojih srbskih prijateljih, ki so še za časa jugovojne vodili odnose z javnostmi za junake, ki so »padali s pesmama na ustnah?«, kot bi rekla še ena ljudska intelektualka, ki bo gotovo videla v tem mojem odstopu nekaj res poštenega in globoko etičnega. Ne, nikoli mi ni šlo bolje. Prehitevam samega ĐejĐeja, zna se zgoditi, da bom na volitvah premočrtno zmagal. In upravičeno sestavil vlado iz vseh teh zgubic, ki danes okrog mene padajo v nezavest, ker bi »tako radi še naredili kaj dobrega za Slovenijo«... in dobili plačo, ki jo sicer ne bi, ker bi bili Mesec. Ali Kordiš...
No, tako je mislil Šarec in je sklical tiskovko ter padel vlado... In novinarke so padle. Pišejo kot nore po vseh glavnih medijih, kako je to nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v vesolju. Pozabile na coronavirus. Pozabile celo na svoje partnerke...


No, takole me je danes v službi dosegla ta novica. In sem na poti domov šel v trgovino in rekel prodajalki: »Je kaj novega?«
»Nič«, je naveličano rekla.
»Kaj pa odstop Šarca?«, sem malo provociral.


»Joj, pa res. A ste slišali, res... A ni čudno, da je odstopil zdaj, ko mu je tako dobro šlo?«


No, sem si mislil: TO je zdaj prikaz sociobiološkega stanja stvari in hkrati najboljše možno izhodišče za antropološko analizo.

Ker moramo se zavedat, da je samo v tej mali trgovini vsaj šest takih prodajalk, ki jim je bil vrhunec filmske umetnosti verjetno Bar. In so, če so si želele poglobiti dan z glasbo, poslušale čisto resno Fredija Milerja. Moramo vedeti, da se njihovi vsakdanji pogovori o umetnosti sučejo okrog turške nanizanke in ko preidejo v območje kulture na splošno, se sprašujejo o tem, če so krajnske res boljše od bloških...


Včasih, še pred povojnimi poboji, so v literaturi uporabljali besedo »brezdno«, ne »brezno«, kakor danes. Ker so to bili ljudje, ki so vedeli, da je v jeziku skrito veliko več, ko je to vidno na prvi pogled.

In so bili toliko izkušeni, da so vedeli nekaj, kar sem jaz šele pred kratkim dojel: da je vedno lahko slabše. Pa saj je dedek nekako podobno govoril, ampak nisem čisto dojel. Mislil sem, da pravi: lahko bi bilo še slabše v smislu: ah, saj je še dobro tako kot je. Ampak ne! On je vedel, da nikoli ne bomo dosegli dna. Vedno bo lahko še slabše.

On je razumel, da je čez 600 morišč, po katerih vsakodnevno gazimo, garancija za neskončno brezdno, ki ga živimo. Da je to kot nek aksiom. Nikoli ne bomo dosegli dna.


Ko bodo volitve, bodo prišle tiste prodajalke. Zapustile bodo za hip svoje televizijske aparate in Kmetijo ter odšle na volišča. Spomnile se bodo hecnih trenutkov iz veselice, ko Šarec reče Baba je žaba in jih je njihov dec, že ves zasopel od šnopsa in polke, ščipnil za rit in obkrožile bodo NJEGOVO ime. Ker: kdo govori bolj razumljivo od Marjana? NIHČE!
Slovenijo bodo še enkrat pognale v nov krogec padanja v globoko temo okrog neskončne gravitacije črne luknje neumnosti in mladi ne bodo mogli nikoli razumeti: zakaj se stari kregajo okrog tega, a je treba pobite pokopat al ne...