Spoštovani!
 
Vsaka medalja ima dve plati!
 
Glede na objavljeno v medijih vam pošiljam DRUGO PLAT MEDALJE!
(V priponki!)
 
V enem od medijev je bilo objavljeno:"V bivšo ženo vrgel vrata?"
Po petindvajsetih(25) letih poznanstva, od tega  po 10. letih skupnega življenja in 15. letih ločenega življenja? ZAKAJ prav sedaj?
 
Vsakdo naj si ustvari LASTNO MNENJE!

Okrajno sodišče v Lenartu

Gospa Tanja HUSAR, okrajna sodnica Datum: 15.12. 2014

Cafova ulica 1,

2000 Maribor

Zadeva: Pisni ZAGOVOR, V K 38336/2014-19

V zvezi z vabilom na glavno obravnavo bi želel pojasniti dogodek, ki se je pripetil.

Približno tri(3) tedne pred kritičnim dogodkom je gospa Zdenka VOGRIN demontirala dvokrilna dvoriščna vrata. Pred tem me je klicala v Ljubljano in zahtevala, da jaz demontiram vrata. Kot razlog je navedla, da je vhod preozek za prehod kombiniranega vozila, ki bo vršilo enkratno dostavo. Poskušal sem ji dopovedati, da jaz z kombiniranim vozilom brez težav pridem skozenj, toda neuspešno.

Prosil sem jo, da v kolikor bo izvršila demontažo vrat poskrbi tudi, da bodo zmontirana nazaj. Vrata so bila pred leti kupljena pri nemškem proizvajalcu VEKA GmbH s specialnim okovjem, ki se s Sloveniji ne dobi v primeru izgube kakršnega koli dela.

Potem sem v približno štirinajstih dni gospo Zdenko VOGRIN klical najmanj pet(5) krat in jo prosil naj se vrata zmontirajo nazaj. Vendar se po približno treh(3) tednih to še ni zgodilo.

V soboto, kritičnega dne, sem prosil soseda Jožeta FEKONJA za pomoč pri montaži vrat nazaj na tečaje oziroma stebre. Eno krilo vrat je bilo vrženo na eni strani ograje, drugo krilo vrat pa na drugi strani ograje. Poskušal sem najti tečaje in vijake za ponovno montažo vrat toda neuspešno. Oba s sosedom sva jih iskala pa jih ni bilo. Gospa Zdenka VOGRIN je ležala na ležalniku pred hišo in se sončila. Poklical sem jo in jo poprosil, da pride pokazati kam je odložila vijake in okovje saj, tako je zatrdila, je sama demontirala vrata in bi torej morala vedeti kje je montažni material. Odgovorila je: »Tam nekje pri vratih, poišči si sam«. Iskala sva naprej toda neuspešno. Po približno petih minutah klicanja naj vendarle pride pokazati kam je odložila material za ponovno montažo vrat se je odločila zapustiti ležalnik in je prišla na mesto kjer so bila vrata. Toda materiala za montažo tudi ona ni našla. Na mojo prigovarjanje naj vendarle poišče manjkajoči material za montažo je z jezo odgovorila, da ga je odložila pač »tam nekje«, da ga sedaj ne najde in naj ga poiščem jaz ter odšla proti hiši. Seveda sem se razjezil in začele so padati obojestransko neprimerne in nespodobne besede, ki se jih morava oba sramovati. Gospa je v jezi pograbila plastično vedro pri hiši in z veliko ihto prihitela do mene ter me z vedrom udarjala iz strani po rami. Mahala je okoli sebe jaz pa sem v jezi zavpil, da če je tako bom pa vrata odpeljal na deponijo saj jih očitno ne potrebujemo pa tudi montažnega materiala ni tako, da jih tako ne morem zmontirati nazaj. Pograbil sem vrata ter jih v ihti odložil na prikolico, ki je stala priključena na traktor ob ograji. Gospa Zdenka VOGRIN je še mahala z vedrom nakar je odšla proti hiši. Čez približno deset(5) minut je prišla nazaj in rekla, da si je pri tem suvanju poškodovala glavo. Res je pokazala majhno rano in odšla. Z sosedom sva dokončno naložila vrata na prikolico in jih odpeljala na deponijo.

Bilo mi je neprijetno glede njene poškodbe zato sem pustil soseda pri deponiji sam pa sem odšel v hišo in se gospe Zdenki VOGRIN opravičil zaradi neprimernih besed in tudi izrazil sem obžalovanje, da sva se sprovocirala do te mere, da se je po nesreči poškodovala. Tudi vrata niso vredna duševnih in telesnih ran, ki so se pripetile. Imel sem občutek, da je opravičilo sprejela ter, sicer žalosten, odšel.

Delal sem naprej na spodnjem delu kmetije pri konjih nakar sem videl, da je na dvorišče pripeljal avto. Prišla je »svetovalka«, ki ji je očitno svetovala »kako naprej«. Po približno eni uri je prišla še policija, ki je napravila rutinski postopek.

In sedaj smo na sodišču!

V zvezi z omenjeno zadevo želim pojasniti tudi naslednje:

  1. Gospe Zdenki VOGRIN sem se opravičil za kritični dogodek še preden sem vedel, da je sploh poklicala policijo. Opravičil sem se ji, ker sem resnično obžaloval kar se je zgodilo. Ne bi se smelo. Kriva sva bila oba.

  1. Očitno jo je na prijavo nagovorila svetovalka, ki pa je res imela v preteklosti hude travme in alkohol v družini.

  1. Z gospo Zdenko VOGRIN sem živel dobrih deset let, do leta 1999. Ne takrat, ne do tega dogodka se ni zgodilo nič kritičnega. Vse stvari glede premoženja in otrok sva strpno reševala ves čas in najbrž bova tudi še naprej.

  1. Skoraj dvajset let sva imela skupno podjetje v katerem sva bila oba zaposlena. Takrat je pač bilo lažje glede vseh stvari, ker je bilo kljub trdemu delu več blagostanja. Po dokončnem bankrotu podjetja leta 2013 pa so se zadeve drastično spremenile. Enostavno nimam več kje vzeti denar za pokrivanje potreb tudi moje bivše družine in to ljudje težko razumejo. Zato je veliko nervoze, ki je najbrž vsaj delno pripeljala tudi do neprimernega obnašanja, obeh, v tem primeru.

  1. Ni dvoma, da je bila gospa Zdenka VOGRIN poškodovana. Toda poškodoval jo nisem jaz, še najmanj namenoma ampak se ne najbrž poškodovala, ko je z vedrom mahala proti meni jaz pa sem v jezi sunkovito dvignil vrata, da jih odložim na prikolico. Da ima poškodbo je očitno tudi sama ugotovila šele, ko je prišla v hišo saj je šele čez čas prišla to tudi povedati.

  1. Na kraju dogodka smo bili navzoči trije, midva in gospod Jože FEKONJA. Predlagam sodišču, da izvede zaslišanje priče.

Ivan VOGRIN