Zaradi želje, da bi ohranili vsaj svoj tržni delež, s(m)o pričeli zniževati cene.

Tudi konkurenca je prispevala svoje. Ob začetku gospodarske krize smo bili na majhnem tržišču, kakršno je Slovenija, vsaj štirje enakovredni ponudniki stavbnega pohištva. Zaradi želje, da bi ohranili vsaj svoj tržni delež, s(m)o pričeli zniževati cene. Nizka oziroma nižja cena od konkurenta je v osemdesetih odstotkih pomenila pridobljen posel. V tekmi za kupce, v tekmi za denar sem preveč spremljal in nadziral količino prodanega oziroma promet, premalo pa vrednost ustvarjenega prometa. Najhuje je bilo to, da sem ob tem popolnoma zanemaril stroške. 

Imeli smo polno zasedene kapacitete, zaslužili pa ničesar.

Tako se nam je zgodil absurd, da smo imeli polno zasedene kapacitete, da je imelo skoraj osemdeset ljudi dovolj dela, včasih smo delali celo nadure. In koliko smo zaslužili? Zelo malo, oziroma po plačilu obveznosti - NIČESAR.

Žena me je opozarjala na nastalo situacijo in mi za primer vedno znova pripovedovala svojo izkušnjo iz študentskih let. Takrat je namreč kot študentka stregla v različnih gostinskih lokalih. "Če sem delala v lokalu, kjer so imeli nizke cene, je bilo tam veliko gostov. Delala sem kot konj, mi je pripovedovala, izkupiček konec dneva pa je bil kljub številčnosti gostov zaradi nizkih cen primerljiv s tistim, ki si ga konec dneva imel v blagajni v lokalu, kjer so bile cene normalne ali višje". Tam je bilo seveda veliko manj gostov, vendar so bili njihovi zapitki vrednejši, pa tudi z napitninami so bili praviloma bolj radodarni. Povsem logično je, da je iskala delo v lokalih višjega cenovnega razreda, sa jje bilo dela tam manj, zaslužek pa, brez upoštevanja napitnin, enak ali višji od tistega iz kakšne cenene pivnice.