»TA NAROD ŽRE LASTNO BODOČNOST«

(Vito Rožej)

 

V soboto 31.5. 2014 sem, kot vsako soboto, v lokalni trgovini kupil Večer. Na drugi strani se razveselim, pod rubriko levo spodaj vprašanja naslovljenega name: "Vas zanima, kaj bosta danes počela nepovezana poslanca Vogrin in Ambrožič? Nas tudi!"

Razveselim se priložnosti, da tako uglednemu časopisu kot je Večer, za potrebe javnosti zaupam, kaj sem počel ta dan.

Listam dalje in me čaka še eno prijetno presenečenje. Pod rubriko "neuradno" je gospod Marko Kovačevič napisal zelo zanimiv članek z pomenljivim naslovom »Vogrin in volk«. Z zanimanjem in hvaležnostjo uredništvu, da mi je to soboto naklonilo toliko pozornosti, ga preberem. Potem se odločim, da bom naslednji teden izpolnil željo Večera in napisal, kaj sem tisto soboto počel.

 

V soboto zjutraj sem do desete ure preživel zelo dragoceni čas z otroci. Pogosto se zgodi, da nismo skupaj ves teden, zato so vikendi namenjeni malo daljšemu preživljanju časa z družino. Otroke res pogrešam in po veselju, ki ga kažejo, tudi oni mene. To me zelo osrečuje. Približno ob pol enajstih se odpravim v trgovino po časopis in klepet s krajani. Povedo veliko zanimivega iz vsakdanjega življenja. Tudi političnim temam se ni mogoče izogniti.

 

 Zraven trgovine je tudi gostilna in sledi ritual obvezne kavice.  Šefici gostilne, gospe Alenki, podarim knjigo Recikliranje zdrave pameti. Pogovarjava se o dejstvu, kako zelo težko se je obdržati nad vodo glede na to, da imajo ljudje vedno manj denarja za trošenje in da res trošijo vedno manj, predvsem za stvari, ki niso nujno potrebne.

 

 Na poti iz trgovine srečam policista Robija, ki v šali vpraša: "Boš te v Ljubljani počasi spravil v red ali pa nima nihče več zdravega razuma?" Nasmehnem se, mu dam knjigo in predlagam, naj jo prečita ter si ustvari svoje mnenje.

Na poti domov se ustavim pri bratu. Pri njem je na obisku tudi najina, 83 let stara, mama Kristina. Sledi obvezno vprašanje ali imam kaj za jesti. Moja mama je namreč preživela vojno, odraščala v rejniški družini in bila veliko lačna, zato čuti neizbrisane posledice strahu pred lakoto. Glede na to, da  mama ne ve, kaj natančno bankrot podjetja pomeni in glede na nenehno poročanje medijev o bankrotu mojega podjetja, se pač boji zame, da ne bi trpel lakote. Spodbudno ji povem, da sem zelo dobro, da nisem lačen in se pošalim, da malo občutenje lakote pa tudi ni slabo, saj potem človek ni debel, kar ima ugoden učinek na zdravje. Z bratom  poklepetava in se dogovoriva, da bova kosila seno prvič, ko bo nekoliko daljša napoved lepega vremena. Del prve košnje smo že opravili, sedaj nas čaka še drugi del. Najmanj dela je, če se ujame vsaj tri dni lepega sončnega vremena brez dežja. Pa tudi kakovost sena je v tem primeru najboljša.

 

Odpravim se domov, kjer me pričaka prijatelj  za pomoč na kmetiji. Opraviva nekatera nujna opravila skupaj, nakar nadaljuje sam. Pozno popoldan grem z otrokoma, Kristino in Vidom, jahat ponije. Otroka imata namreč vsak svojega konjička z imenom Hello Kitty in Batman. Ti imeni sta jima dala in pri tem nisem smel imeti besede. Otroka sta  odšla na pašnik in pripeljala konja v prostor za čiščenje  in potem sedlanje. Čeprav bi to napravil sam bistveno hitreje,  opravita to delo sama. Vmes se malo sporečeta tako, da moram posredovati. Zanimivo je, da ravno tisto orodje, ki ga ima eden, bi želel drugi, čeprav je v zaboju s čistilnimi pripravami še veliko drugih podobnih pripomočkov za čiščenje. Ampak nista težavna in si hitro rečeta dobro. Ko so konji čisti, se začne sedlanje. To delo opravita v glavnem tudi sama, le podsedelni pas jima pomagam zapeti, saj je potrebna dokaj velika moč. Konja sta končno osedlana in prične se najbolj prijeten del, jahanje. Konja pripnemo enega k drugemu, otroka ju zajahata, jaz pa ju previdno, na povodcu, vodim do jahalnice. Vmes malo popravimo držo strumnih jahačev in noge v stremenu. Zelo pomembno je namreč, da je peta čvrsto stisnjena navzdol, saj to omogoča stabilnost jahaču. Konj je namreč zelo plašna žival in ob vsaki nepredvideni motnji se hitro splaši. Treba je biti previden, da veselje ne preraste v žalost zaradi nesreče. V jahalnici nas pričaka učitelj jahanja, gospod Janez Karo. Po poklicu učitelj, dolgo let je delal tudi v policiji, sedaj pa je  upokojen aktivne službe. Toda gospod je še kako aktiven in lepo ga je imeti v svoji bližini. Je odličen učitelj jahanja. Potrpežljiv, sistematičen, dovolj strog in hkrati razumevajoč in dosleden v svojih zahtevah. Vesel sem, da tvori naš tim, čeprav so po nastanku gospodarske krize tudi  težave. Pa bo že še bolje. Ko prispemo v jahalnico, ugotovimo, da smo šli na terensko jahanje brez čelad. Torej nismo dovolj poskrbeli za varnost. Opravičimo se učitelju jahanja za to nedoslednost, nakar Kristina predlaga, da gremo nazaj v prostor za pripravo konjev in si nadenemo čelade ter se vrnemo v jahalnico in učitelju pokažemo, da imamo čelade. Vidu ta ideja ni preveč všeč. Po krajšem pogovoru se soglasno odločimo, da bomo sprejeli Kristinin predlog. Učitelj po vrnitvi pohvali našo zavzetost in prevzemanje odgovornosti do lastne varnosti. Po prijetnem jahanju konje razsedlamo in že se temni. V poznih večernih urah pogledamo otroški program na televiziji, nakar otroka hitro zaspita, saj sta bila ves dan aktivna. Tudi z mano je podobno.

 

VOGRIN IN VOLK

Kot sem že uvodoma omenil, je bil  v sobotnem časopisu objavljen tudi zanimiv članek avtorja Marka Kovačeviča z naslovom »Vogrin in volk«. Ko sem članek prebral, sem imel mešane občutke glede sporočilne vrednosti. Zato sem, kot je v takšnih primerih pravilno, poiskal dodatno mnenje, pravilneje tri dodatna mnenja. Torej povprašal sem tri osebe, ki so članek prebrali, kakšno je njihovo mnenje o članku in seveda tudi o avtorju članka. Namreč, vsebina napisanega kateregakoli članka ali knjige  je namreč neločljivo povezana  z osebnostjo avtorja, njegovimi vrednotami in dosežki.

 

»Tvegaj: če zmagaš, boš srečen, če izgubiš, boš moder«.

Neznani avtor

Tri različne osebe so članek komentirale takole.

Franc J. meni, da gre za avtorja čigar pisanje bistveno odstopa od intelektualne bede povprečnega novinarja. Po njegovem mnenju gre za izredno pronicljivo pisanje, ki ima vedno veliko sporočilno vrednost. Slog pisanja in neposrednost ter resnicoljubnost sta glavni odliki tega avtorja (gospoda Kovačeviča, o.p.). Gre za novinarja, ki vedno vse preveri tako, da je praktično nemogoče najti kakršne koli neresnice v njegovem pisanju. Vse navedbe preveri vedno pri treh virih informacij. Avtor članka je tudi med novinarskimi kolegi zelo spoštovan in priljubljen. Samo vprašanje časa je, kdaj mu bo podeljena najvišja novinarska nagrada oziroma priznanje. Ne piše mnogo, toda piše kakovostno.

Majda P. poda popolnoma drug profil osebnosti gospoda Marka Kovačeviča. Z veliko vneme trdi, da ima na spletu opis novinar in samostojni podjetnik. Pravi, da je slišala o gospodu Kovačeviču same pohvalne stvari. Je predvsem podjetnik s približno petdesetimi zaposlenimi. V dvajsetih letih obstoja podjetja je ustvaril dobro podjetje, ki je tudi družbeno odgovorno. V vseh teh letih kaže njegovo poslovanje naslednjo sliko:

-Izplačal je za  14.400.000,00 evrov bruto plač!

-Državi je njegovo podjetje plačalo za 6.480.000,00  evrov prispevkov!

-Podjetje je plačalo davek na dodano vrednost v višini 3.800.000,00 evrov!

-Za malice in potne stroške je podjetje izplačalo približno 2.160.000,00 evrov!

-V vseh letih je podjetje neposredno investiralo v stroje, opremo in zemljišča  približno 5.000.000,00 evrov ter plačalo približno 600.000,00 evrov davka iz dobička.

Gospa Majda je z veliko vnemo sicer še dodala, da ima njegovo podjetje sedaj tudi težave zaradi gospodarske krize, da pa je prepričana, da se bodo te težave ob strpnem odnosu okolice do njega tudi razrešile, saj si gospod Kovačevič Marko zelo prizadeva za ohranitev delovnih mest in ni odpuščal ljudi.

Stanko S. mi je pa o gospodu Kovačevič Marku povedal naslednje. Gre za osamelega rokerja, ki ni na nobenem področju nič dosegel. Igra sicer kitaro, vendar le zase, ker se boji nastopati v javnosti. Zato je pa zelo aktiven na spletu, ki je zelo neoseben oziroma natančneje;  komunikacija na spletu  je neosebna. Z nekimi »debilnimi« članki sicer poskuša vzbuditi vtis o originalnosti, dosega pa vtis smešnosti. Je tipičen »Slovenec«, zavist mu je usojena.

Stanko me napoti na splet, kjer naj bi pisalo, da je gospod Kovačevič pri pridobivanju formalne izobrazbe uspel prilesti do statusa absolventa sociologije in zgodovine na mariborski Filozofski fakulteti. Doda tudi, da kdor je redno študiral in ni uspel do  26. leta končati študija je ali neumen ali pa len. In takemu ni pomoči. Tudi študirati naj ne bi smel. Takšen je večni nergač, kar dokazuje tudi gospod Kovačevič pri starosti  35 let. Gre za osebo, ki sploh ni novinar, to dela iz nuje, zato je jezen na cel svet namesto nase, je pojasnjeval Stanko.

Stanko pravi tudi, da se kot logična postavijo naslednja vprašanja:

-Je članek pisal Marko Kovačevič ali Kovačevičev Marko? Gre za dvojno osebnost v enem telesu?

-Je opisoval avtor članka svoje želje, svoja pričakovanja?

Bogatejši za tri mnenja se odpravim kosit travnik. O gospodu Marku Kovačeviču ali pa Kovačevičevemu Marku pa ne bom pisal mnenja. Ustvarite si ga sami, to bo najbolj pošteno.

 

 

UNIVERZITETNI TAJKUN 

V soboto 31.5. 2014 je dnevnik Večer resnično prinašal veliko modrosti. Na tretji strani smo lahko prebrali tudi članek  o univerzitetnemu profesorju(1), ustavnemu pravniku in zunanjemu sodelavcu Državnega zbora(2) in strokovnjaku(3)  dr. Miru Cerarju.

Gre za človeka, ki je velik up za slovensko zavoženo politično doktrino, za človeka, ki je primer etično in moralno popolnoma neomadeževanega človeka.

 

Navedeno trditev bom poskušal dokazati v treh točkah:

1.   Dr. Miro Cerar je zaposlen na Univerzi kot profesor. Tam dobiva plačo in vse bonitete, ki iz tako imenitnega statusa tudi izhajajo. Opravlja tudi »raziskovalne naloge«, za katere je še posebej nagrajen. Predava tudi o etiki in morali, malo na fakulteti, malo pa kot »zasebni profesor«. Piše tudi knjige, kar je še posebej pohvalno, predvsem o etiki in morali.

2.   Dr. Miro Cerar ima v Državnem zboru pisarno  št. 89T. Na vratih pisarne piše med drugim: dr. Miro Cerar, zunanji svetovalec, ustavna komisija, komisija za poslovnik. Njegova pisarna je nasproti moji, ki nosi št. 85T. V dveh letih in pol sem na tem hodniku dr. Mira Cerarja srečal le enkrat. Pa veste, koliko je novi up  državljanov zaslužil zadnjih deset let v Državnem zboru kot svetovalec?

Ker mi ni vseeno za vaše zdravje, vam tega podatka iz preventive ne bom povedal. Če pa vas morda vseeno zanima, številko lahko dobite od odgovornih v Državnem zboru. Ker deluje gospod Cerar v skladu z najvišjimi etičnimi in moralnimi standardi, bo zagotovo po prejemu tega dopisa sam pojasnil državljanom, ki jih nagovarja, koliko je zaslužil v Državnem zboru s svetovanjem.

Profesor in ustavni pravnik je na primer svetoval Državnemu zboru tudi ob sprejemanju Zakona o davku na nepremičnine. Sprejem tega Zakona je razgalil vso intelektualno in strokovno bedo nekaterih slovenskih vrhunskih pravnikov in ustavnih strokovnjakov. Pri njegovem sprejemanju so sodelovali ministri z doktoratom prava, ustavni pravniki-svetovalci, najeti doktorji prava, ki so bili zato posebej plačani. Pa je Ustavno sodišče zakon kot popolnoma neustaven v celoti zavrnilo. Najbrž se samo po sebi zdi umevno, da bi morali ti ustavni pravniki in pravni strokovnjaki, zaradi spoštovanja etičnih in moralnih norm, odstopiti, vrniti denar za svetovanja in tudi vrniti titule, ki so najbrž  kupljene oziroma brez vrednosti. Kaj od tega se je zgodilo? Kaj od tega se bo zgodilo?

Seznam »zblojenih zakonov«, pri katerih so sodelovali »prostituirani pravni strokovnjaki«, bi bil dolg nekaj strani. Ti zakoni zavirajo razvoj gospodarstva in onemogočajo ustvarjalno življenje prebivalstva. Pri vseh teh zakonih so sodelovali kot svetovalci domala isti »pravni strokovnjaki«. Pa so to res strokovnjaki ali so to »univerzitetni tajkuni«, kot je te intelektualne sprijence slikovito poimenovala Anja Hreščak v Večeru (9. Junij 2014)?

3.   Dr. Miro Cerar  je podpisal  STROKOVNO MNENJE  pod opr. št. SM- 2/2014, (7. april 2014), v zvezi z ustanovitvijo občine Ankaran. Nosilec izdelave tega strokovnega mnenja je Evropski center za reševanje sporov- ECDR. V uvodu piše, da je dr. Miro Cerar akreditirani pravni strokovnjak in nevtralni ocenjevalec pri ECDR. Pri izdaji pravnega mnenja je sodeloval tudi dr. Aleš Novak iz pravne fakultete v Ljubljani.

Angažiranje cenjenega doktorja prava v okviru ECDR je tretja služba, ki jo opravlja. Pri predstavitvi je zapisano, da je »nevtralni ocenjevalec ECDR« in akreditirani pravni strokovnjak. Logično se postavlja vprašanje, kako je s to nevtralnostjo ob dejstvu, da je gospod Cerar akreditiran tudi kot zunanji svetovalec Državnega zbora za isto področje. Torej komu svetuje, komu daje nasvete? Obema institucijama enake nasvete in dobiva pri obeh enako plačilo, obema institucijama različne nasvete  in dobiva tudi pri obeh  različno plačilo? Ali ni pisec knjig o etiki in morali ugotovil, da je to neetično in nemoralno početje? Je gospod še eden v vrsti »moralnih pravnih teologov«, za katerega velja, da se je treba ravnati po njihovih besedah in ne po njihovih dejanjih? So res tisti v Sloveniji, ki sebe razglašajo za najbolj etične in moralne, največji skriti sprijenci? Imamo že »Tretjega Viranta« v zadnjih dveh mesecih? Kaj nam še ostane ob neizpodbitnih dokazih, da je stanje res takšno? Zakaj gospod Cerar ni podal relevantnega pravnega mnenja Državnemu zboru, da bi to stanje po odločbi Ustavnega sodišča že pred nekaj leti uredili na ustavni način? Je res, da izbrani pravni strokovnjaki namenoma ustvarjajo zmedo, da potem lahko pišejo pravna mnenja in dobro služijo?

Navedeno tezo bi lahko potrdili z dejstvom, da je o istem vprašanju pisala strokovna in pravna mnenja množica »pravnih in ustavnih pravnikov«.

Naj navedem samo nekatere:

-Pravno mnenje je izdelal tudi Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Datum izdelave mnenja je 9. april 2014. Projektno skupino so sestavljali dr. Lojze Ude, dr. Rajko Pirnat in dr. Ciril Ribičič. Po informacijah naročnika naj bi »pravno mnenje« stalo 26.000,00 evrov. Mnenje ima 34 strani, torej je stala vsaka stran 764 evrov!

Pri tem pa nikomur ni jasno, ali pa tudi, ali je ta Inštitut javni (od Pravne fakultete) ali zasebni (pri Pravni fakulteti) in je Pravna fakulteta le kamuflaža za kritje početja »univerzitetnih tajkunov«? Se vam zdi takšno početje pošteno?

-V okviru EDCR je 22. 4. 2014 »strokovno mnenje«, pod  opr. št. SM-4/2014, na 15 straneh, izdelal tudi  strokovnjak  prof. dr. Franci Grad.

-Strokovno mnenje je, pod opr.št. SM-3/2014 nosilca EDCR, 10.4. 2014 izdelal strokovnjak dr. Janez Šmidovnik.

-Strokovno mnenje je dne 1.4. 2014 pod opr. št. SM-1/2014  EDCM izdelal strokovnjak prof. dr. Janez Čebulj.

 

S tem pa še kalvarije ni konec. Da je zadeva popolnoma groteskna, so domala isti »strokovnjaki« pisali  »strokovna in pravna mnenja« že leta 2010.

-Dr. Miro Cerar je napisal PRAVNO MNENJE  že 2.11. 2010 !?

Zakaj tako eminentni ustavni pravniki niso uspeli rešiti zadeve v štirih letih? Nekateri celo svetujejo trem naročnikom istočasno v isti zadevi? Kje je tu logika, kje je morala in kje etika na katero prisegajo? Bomo dobili odgovore?

-Dr. Janez Šmidovnik je v zvezi z občino Ankaran padal MNENJE tudi že davnega  2.11. 2010!

-Dr Janez Čebulj je podal mnenje že 29.10. 2010.

 

Ob vsem navedenem se pravzaprav človeku naježi koža in se vpraša:«Ljudje, ali je to sploh mogoče«?

V katerikoli podsistem države pogledate, ugotovite podobne relacije. Mi nimamo težav z mafijo, kot na primer Italija, mi imamo veliko hujšo stanje. Mi imamo državo, ki deluje kot mafijska združba. Kdor ni v tej združbi, je diskreditiran, ekonomsko oslabljen do te meje, da se bori za preživetje ali medijsko blokiran ter obravnavan po metodah »medijskega linča«. Te metode sem natančno opisal že pred dobrim letom v knjigi Zakaj je Slovenija bankrotirala. Zakaj? Zaradi države, ki deluje na principih delovanja mafije!

 

Najbolj nazorno je to stanje v enem stavku opisal predsednik Ustavnega sodišča, gospod Miroslav Mozetič: 

»Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in ne more zdraviti vseh političnih norosti«. 

Kaj narediti v danih razmerah?

Odgovore pametni ljudje poznajo, toda te razglasijo za nore in se prej ali slej izselijo. Odgovor je dokaj celovito podal gospod Vito Rožej v intervjuju pod naslovom: »Ta narod žre lastno bodočnost« (Večer, 9. junij 2014).

 

»Človek s prepričanjem je enak sili devetindevedesetih, ki jih žene interes«.

John Stuart Mill(1806-1873)

 

Ljudje, ki so videli še kaj drugega kot le Slovenijo, nas opozarjajo, da bo treba delati drugače. V knjigi "Zakaj Slovenija ni Švica" nas avtor Bojan Grobovšek opozarja, da bomo morali začeti delati vsaj približno tako kot Švicarji, če se bomo želeli približati njihovemu standardu. Koliko vas je to knjigo prebralo? Vam jo res priporočam!

V omenjenem intervjuju gospod Vito Rožej niza razloge, zakaj bo zapustil Slovenijo in se preselil na Nizozemsko. Pravi naslednje:

»Nizozemci so odprt narod, ki ve, da je svet velik in da je možnosti ogromno. In te so znali v preteklosti izkoriščati. Za Nizozemca propad enega posla pomeni možnost za ustvarjanje drugega. Za Slovenca pa propad posla pomeni bližnjico do štrika. Slovenci hitro jemljemo stvari za osebni neuspeh in mogoče predolgo vztrajamo v brezizhodnih situacijah, ker nas je sram priznati, da mogoče kakšne odločitve v preteklosti niso bile prave. Nizozemci so bolj pragmatični in bodo hitro spremenili smer dogodkov, če se bo izkazalo, da niso več prepričani o pravilni smeri.«

Kdo je pravzaprav Vito Rožej. Otroci ga poznajo po lutkovni seriji Zajček Bine, odrasli pa po vlogi v TV nanizanki Dober dan. Bil je tudi poslanec v mandatu 2008 – 2011.

 

»Če resnično razumemo problem, se bo odgovor pokazal sam, kajti odgovor ni ločen od problema«.

Jiddu Krishnamurti (1895-1986)

S septembrom se gospod Vito Rožej z družino seli na Nizozemsko. Pa kaj zato porečejo politiki. Več sposobnih bo odšlo, lažje bo obvladovati situacijo, lažje bomo vladali. Zato so vsi nesposobni režimi povsod po svetu izganjali iz svojih držav ustvarjalne in sposobne. Le metode izgona so se razlikovale. Najbolj brutalni režimi so ljudi pobijali, manj brutalni so ustvarjalne ljudi zapirali. Mi imamo najbolj prefinjen način izgona ustvarjalnih, mladih in dela voljnih  ljudi. Mi ljudem vsak dan kažemo, da zanje tu ni bodočnosti za ustvarjanje in delo. Zato ustvarjalni in delovni sami odidejo.

 

Kaj je še modrega povedal gospod Rožej pred odhodom na Nizozemsko. Najbolj plastično naslednje:

»Presenečen sem bil, v kolikšni meri je politika zrcalo družbe in odnosov v njej. In kako velika je korelacija med ljudstvom in predstavniki ljudstva. Slednji niso nič drugačni, ne boljši, tudi ne slabši od ljudstva. Točno taki so, kot so ljudje, ki so jih izvolili.

Če bi vsak pri sebi pošteno ocenil vsa svoja dejanja v življenju in postavil pri njih takšen moralni meter, kot jih ima pri politikih, bi večina obmolknila«.

 

Je potrebno še kaj dodati?

 

 

                                                                       Mag. Ivan Vogrin