IMAMO POSLANCI PRAVICO GOVORITI IN PISATI PO LASTNI VESTI IN PREPRIČANJU?

Spoštovani poslanski kolega, gospod Mirko Brulc!

 

Pred nekaj dnevi sem dobil od Vas pismo z naslednjo vsebino:”Ne nadlegujte me več s pošiljanjem svojih umotvorov. Dovolj jih imam na plenarnem zasedanju v DZ. Zahvaljujem se vam tudi za vse izrečene citate, danes pa tudi za zapisane. Sem se že bal, da vam jih je zmanjkalo. So pa citati odlično mašilo, če nimaš česa pametnega povedati.

Super, niste pozabili omeniti svoje knjige. To me je že res skrbelo, da boste pozabili delati reklamo tej pomembni literaturi.

Han se bo pa že sam branil, zato ne bom komentiral pamfleta.”  

Spoštovani gospod Brulc, ne vem sicer zakaj in od kod takšna sovražnost? Parlament je prostor, kjer se govori, saj to v izvirniku tudi pomeni beseda parlament. Tudi meni marsikdaj ni všeč vsebina in ne način govorjenja mojih kolegov in kolegic, pa se zavedam, da je to pač njihova pravica in ne nazadnje tudi dolžnost, da povedo SVOJE stališče ali misel. To je pa vendar že davna civilizacijska pridobitev, ki velja za vse civilizirane narode in posameznike. Mar trdite, da to za slovenski parlament ni sprejemljivo? Svoboda govora in tiska, gospod Brulc, je odlika vseh demokratičnih parlamentov. Mar naj slovenski parlament to civilizacijsko pridobitev potepta? Gospod Brulc, mar naj parlamentarci povprašamo parlamentarno večino, običajno je to vsakokratna pozicija, kaj bi ji bilo všeč in to tudi govorimo? To delajo politični prostituiranci, mar me silite v politično prostitucijo? Naj se priključim eni od poslanskih skupin, da dobim “pisna priporočila”, kako naj glasujem in kaj naj zastopam?

Spoštovani gospod Brulc!

Nisva več rosno mlada, bila sva tudi že župana in še marsikaj sva počela ... Pa kaj se z vami dogaja, da ne prenesete drugačnih stališč od svojih? Je res, da ljudje, ko so na oblasti, pozverinijo, kot trdi moja svetovalka, devetdesetletna Marija Ferlič?

Gospod Brulc, moje razprave gredo v glavnem v smeri, da pač ne moremo razdeliti več, kot smo ustvarili. Pa veste, zakaj? Ker sem to doživel na lastnem primeru. Mi v podjetju smo poskušali deliti več, kot smo ustvarili, zato smo bankrotirali. Pa saj je z državo enako, le odzivni čas je nekoliko daljši, ker si ga država podaljšuje z dvigom davkov in zadolževanjem. Vas ta resnica tako moti, gospod Brulc?

Za plačo, ki jo dobivava kot poslanca, bi veliko ljudi delalo še kaj zahtevnejšega kot poslušalo “pamflete”, ki jim pač niso po godu. Kot poslanca sva dolžna poslušati tudi tisto, kar nama ni všeč. Pa naj to govori Vogrin, Brulc, Pojbič, Tanko, Tonin ali Frangež. To je naša dolžnost. Strpno poslušati in glede na stopnjo duhovnega razvoja tudi poskušati slišati.

Govorim v glavnem o tem, gospod Brulc, da se je žal ves politični in birokratski aparat vse od osamosvojitve naprej ukvarjal le z vprašanjem, kako DELITI družbeni bruto produkt, ki ga je, bolj po naključju oziroma zaradi vztrajnosti sistema kot pa zaradi planiranega in zavestnega pristopa, ustvarjalo gospodarstvo, namesto da bi vse ustvarjalne potenciale in energijo usmerjal v to, kako čim več USTVARITI!

Mi smo se ves čas ukvarjali z napačno nalogo, torej z nalogo, kako deliti, ne pa, kako ustvariti.

Ali ni logično, da je deliti relativno enostavno, seveda ob predpostavki, da imaš kaj deliti. Problem je nastal sedaj, ko premalo ustvarimo, da bi lahko delili. Premalo pa ustvarimo zato, ker smo se ves čas ukvarjali s perfekcijo sistema razdeljevanja družbenega bruto produkta, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako izgraditi perfekten sistem za ustvarjanje nove vrednosti za delitev.

ODPOR PROTI LOGIKI

Vendar pa naši birokratski morilci niso slišali, kar jim je ustvarjalni del prebivalstva skušal dopovedati. Slišali pa niso zato, ker po Goetheju “vsakdo sliši samo to, kar razume.” In kako naj bi tisti, ki niso ničesar vrednega ustvarili, ne v materialnem in tudi ne v intelektualnem smislu, razumeli, da ključ blaginje prebivalstva ni v perfektni razdelitvi, temveč v sposobnosti ustvarjanja.

Sistem z birokratskimi morilci na vrhu družbene piramide pa je ustvarjalne potenciale prebivalstva in gospodarstva sistematično iztrebljal.

 Bili smo priče, še vedno smo priče pravega genocida ustvarjalnih potencialov v Sloveniji.

 Z vedno novim uzakonjanjem bistroumnih nesmislov* smo sistematično dušili možnost preboja ustvarjalnosti v vsakdanje življenje. Birokratski morilci so vcepili ODPOR PROTI LOGIKI v vse pore delovanja družbe kot celote in posamičnih podsistemov. To je zelo nazorno izrazil pianist Benjamin Šaver, ki dela in živi v ZDA, v znameniti izpovedi: ''Ne vem, zakaj ima Evropa tak odpor proti logiki! Ameriški sistem dovoli, da delaš, kar želiš, in ustvarjaš; če si uspešen, te tudi podpre. V Sloveniji pa je obratno: moraš se boriti, da lahko delaš, kar želiš. A za to porabiš toliko energije, da ti je potem, ko bi tisto lahko delal, zmanjkuje.''

Se vam zdi misel znana iz vsakdanjega življenja? Je to zgolj naključje ali resen sistemski problem, ki je eden od razlogov za bankrot Slovenije?

Dokler Slovenija ne bo prešla iz naravnanosti v delitev v naravnanost k ustvarjanju, bo v nenehnem boju z bankrotom.

KDOR NI NIKOLI USTVARJAL NOVE VREDNOSTI, NE SME ODLOČATI O DELITVI

Zanimivo je, kako nekateri skušajo prikazati delo v javnem sektorju kot izredno težaško in zahtevno, ki zahteva skorajda nadnaravne napore in sposobnosti. Nekateri so v času, ko sem bil sam nepoklicni župan občine Lenart, zaradi mojega stališča, da je to delo dokaj nezahtevno, saj gre v osnovi za to, da to, kar drugi (davkoplačevalci) ustvarijo, bolj ali manj pravično razdeliš, dokaj nejevoljni name. Vendar vsakdo, ki je vsaj eno leto imel lastno podjetje in vsaj nekaj zaposlenih, ve, da je to čista resnica. Ni problem v delitvi, problem je v ustvarjanju. To, kar smo ustvarili, če sploh smo, bomo pa vendar znali razdeliti. Problem je sedaj, ko več razdelimo, kot ustvarimo. In ta problem bomo imeli še dolgo, kajti družbeni ustroj bo po dvajsetih letih izredno težko preusmeriti iz filozofije ''kako deliti’’ v razmišljanje ''kako ustvariti’’. To zahteva tektonske premike v glavah in odstranitev birokratskih morilcev iz vplivne cone odločanja.

Kdor ni nikoli ustvarjal nove vrednosti, ne sme odločati o delitvi. Zakaj ne? Ker preprosto ne razume nastanka nove vrednosti. Zato ne, ker izjemoma redko postane (še najbolj verjetno pa nikoli) dober trener nekdo, ki ni bil vsaj zelo dober, če že ne vrhunski športnik. Enaka naravna pravila kot v športu veljajo tudi drugje. Ta naravna pravila smo mi zaobšli, zato smo bankrotirali.

POT IZ BANKROTA JE V VZPOSTAVITVI NARAVNEGA RAVNOVESJA

Pot iz bankrota vodi samo preko vzpostavitve naravnega ravnovesja. To pa pomeni, da dobijo moč odločanja ustvarjalci in ne birokrati. Birokratski um ne more (niti noče) razumeti razlike med delitvijo in ustvarjanjem. Birokratskemu umu se zdi, da je tudi delitev ustvarjanje, zato porabi za delitev ‒ razdelitev  vso razpoložljivo energijo in razpoložljivi čas.

Vsaj zadnjih deset let nihče ne zna odgovoriti na vprašanje, ali izvoljeni politični predstavniki ljudstva vodijo in usmerjajo delovanje birokratskega aparata ali je ravno obratno.

Politiki sicer pred vsakimi volitvami obljubljajo debirokratizacijo države (resetiranje ‒ kdo je že to obljubljal?) in deregulacijo predpisov, toda doslej se v tej smeri ni zgodilo prav ničesar. Prav nasprotno. Vsaka vlada je sprejela nove zakone in spreminjala že obstoječe z argumentom, da so slabi. Ta sprememba se je v večini primerov zgodila po tako imenovanem nujnem postopku z utemeljitvijo, da je zakon škodljiv, zato je treba spremembo opraviti takoj. Da bi bil absurd popoln, se je velikokrat zgodilo, da je ta isti zakon sprejela ta ista vladna koalicija oziroma vlada v enem od predhodnih mandatov, ko se je pač po zakonu rotacije ponovno prikotalila na oblast.

 ZAKONOV NE PIŠE VLADA, TUDI NE PARLAMENT, ZAKONE PIŠEJO UPRAVNI ADMINISTRATORJI POD TAKTIRKO BIROKRATSKIH MORILCEV

Zakone povečini pišejo oziroma pripravijo upravni administratorji po ministrstvih, ki o dejanski vsebini zakona, ki naj bi urejal določeno področje, vedo ravno toliko kot povprečni slovenski državljan o kvantni fiziki. Torej še pojma obravnavanega področja ne znajo definirati. Po svoje so žrtve zavoženega sistema in se nam morajo smiliti. Končali so na primer  Fakulteto za javno upravo in opravili morda celo magisterij ali doktorat. Po vseh primerjavah ima tak diplomant toliko ustvarjalnega potenciala ali še manj kot kak srednješolski maturant v drugih, tako imenovanih razvitih državah. Toda v teh državah temelj za nastop dela ni formalna izobrazba, temveč znanje, dejansko znanje, funkcionalno znanje o tem, kako dejansko več in bolje ustvarjati duhovne in materialne dobrine, od katerih bomo živeli.

Ali pa naj ljudem namesto kruha ponudimo enega od približno sedem tisoč zakonov in predpisov? Večinoma so ti zakoni in predpisi ter uredbe ''bistroumni nesmisli”, tako da bi jih bilo dejansko še najkoristneje ''pojesti”.

Tako se zgodi na primer, da Zakon o čebelarstvu spišejo ljudje, ki so čebele videli le od daleč, v čebelnjaku sploh še bili niso, pa tudi procesa pridobivanja medu ne poznajo. Na Odboru za kmetijstvo so predstavljeni z vsemi svojimi titulami kot veliki strokovnjaki, v resnici pa so to le državni uslužbenci, ki jih je trenutna oblast nastavila, da ji ščitijo hrbet. Zakaj bi sicer morali vedno znova menjavati ljudi? Pa jih ne zamenjamo, vsi stari ostanejo, samo nove pripeljemo ter množimo birokratski sektor namesto ustvarjalnega. Razprava se ne odvija v smeri, kako pridelati čim več medu s čim manjšimi stroški, temveč v smeri, kako bomo tega čebelarja čim bolj privili z davki, kako mu bomo delo otežili z inšpekcijskimi službami in pretečimi kaznimi. Namesto da bi se vsa energija usmerila v to, kako ustvariti takšne makroekonomske in mikroekonomske pogoje, da bodo pridelovalci spodbujeni k večji pridelavi in se bodo za to dejavnost odločali tudi novi.

Pa kako bi o teh vprašanjih lahko razmišljal diplomant ali magister upravno-administrativne šole, ki ga je poučeval prav tako vzgojeni profesor, ki je vse svoje službovanje preživel v miselnosti, da je nujno izgraditi perfekten sistem za delitev oziroma jemanje tistim, ki ustvarjajo, in preusmerjanje k tistim, ki administrirajo. In teh, ki administrirajo, je bilo vedno premalo, saj sčasoma niso več zmogli svojega težaškega dela. Zato smo izumili kakšen nov zakon ali predpis, da so lahko udejanjali poslanstvo upravnih administratorjev.

Približno štirideset odstotkov (ponekod tudi več) dela na večini delovnih mest, pa naj gre za gospodarstvo, šolstvo, otroško varstvo, zdravstvo ali katerokoli drugo področje, je namenjenih opravljanju birokratsko-administrativnih del, ki nimajo nobenega pozitivnega vpliva na dodano vrednost. Ravno nasprotno, imajo velik negativni učinek, saj jemljejo potrebno energijo in čas za ustvarjanje. Ker smo prežeti z miselnostjo delitve in ne ustvarjanja, smo vsa leta sprejemali zakone in predpise, ki dušijo ustvarjalnost, učinkovitost, gospodarno porabljanje časa in resursov.

Odgovorni za to so tudi poslanci preteklih parlamentov. Tudi nekritično pritiskanje na glasovalne tipke je škodljivo.

To, kar sem opisal, vemo skoraj vsi. In se s tem tudi strinjamo, mar ne? Zastavlja pa se preprosto vprašanje: Zakaj torej ničesar ne ukrenemo, če pravzaprav vemo, da drvimo v prepad?

Spoštovani gospod Brulc!

Žal mi je, da se morava tako “obdelovati” z medsebojnim dopisovanjem. Toda vaša aroganca, teptanje osnovnih civilizacijskih pridobitev svobode govora in tiska, vsiljevanje svojih stališč, vaše nasilje nad poslanci, da naj bodo tiho, če ne govorijo tega, kar vi želite slišati, je preseglo vse meje dostojanstva. Pa res mislite, da si, ker ste oblastni poslanec, lahko dovolite vse? Res mislite, da boste drugače mislečim in govorečim prepovedovali govoriti in pisati? Ne verjamem, da ste tako nedostojen človek! Le pod pritiski ste malce zašli! Napišite knjigo in z veseljem jo bom prebral!

Gospod Brulc prestopili ste meje dobrega okusa! Je treba, da se srečujeva v parlamentu, pa vam je neprijetno, ker se globoko v sebi zavedate, da ste nasilni?

Gospod Brulc, vsakega poslanca poslušam, če sem na seji. Pa naj govori karkoli. To je njegova pravica in dolžnost. Da govori v skladu s svojimi prepričanji, znanjem, izkušnjami, izobrazbo in vestjo človeka, ki je bil izvoljen na volitvah. Se tega zavedate tudi vi?

 Zato Vas prosim, da pozabiva na ta spodrsljaj in se srečujeva in obnašava kot civilizirana človeka.

 Hvala in vse dobro Vam želim! Tako Vam kot tudi sebi! ''Živi in pusti tudi drugim živeti,'' je misel za današnji čas.

 

                                                      Ivan Vogrin

 

 *Izraz ''bistroumni nesmisel'' je pri nas vpeljal dr. Peter Kraljič.