Pišem in razmišljam o najinem času.

Nisem s teboj, da bi videla tvoj nasmeh

a vidim tvoj nasmeh.

Znaš.

Prideš in v trenutku je vse tvoje.

Prostor in jaz.

Vse brez besed.

Obstaneva.

Stojiva tako zazrta in si bereva

 iz oči čas,

 katerega nisva preživela skupaj.

Nasmeh.

Objem.

Ups...saj res...ding, dong...

To je bivši.

A še vedno isti odziv.

Prva, prvi, prava...za oba.

Četudi vse prvo

ni bilo dovolj, da bi obstala.

Nisva znala.

In danes.

Znava se pogovoriti, nasmejati.

Kot dva, ki sta nekoč želela

živeti od čarabnega prvega trenutka.