Jezi me, ker moram tukaj pisat z veliko začetnico.

Jezi me, ker ura teče (pre)hitro zjutraj.

Jezi me, kadar se mi ušesa mečkajo, ko ležim na boku.

Jezi me, kadar se mi Iga ne javlja na telefon in še bolj, kadar mi pripelje gajbice vsa tečna.

Jezi me tudi kadar me kliče med Mentalistom.

Jezi me zobna pasta na koncu jezika.

Jezi me, ko ura med 14. in 15. teče zelo počasi.

Jezi me, ker me sprovocirajo neumni ljudje.

Jezi me prah v ustih, medtem ko pospravljam.

Jezi me, ko me nekdo kliče več kot dvakrat, če se ne javim.

In me zelo jezi, ker Petro puščam na cedilu.

Jezi me odvisnost od interneta.

Jezi me naivnost. Lastna naivnost.

Jezijo me moški, ki pišejo, da so preprosti, športniki, radi hodijo v naravo in plešejo.

Še bolj moški, ki ne upajo povedati kar v resnici želijo.

Jezi me Annino kolo v sobi.

Jezi me Valentina s svojim "ampak".

Jezi me hare krishna in krščanstvo.

Jezi me, ker ne smem vsakemu/vsaki povedat kar mu/ji gre.

Jezi me, da lahko pišem samo kadar sem jezna.

Jezi me mnogo reči.

Najbolj me pa jezi, da me karkoli jezi.

In vas?