Si tukaj?

Sem.

Sem tukaj?

Sem.

Sem?

***

Vrnila sem se na začetno točko. Se mi zdi. Iz vrste delavnic, pogovorov o literaturi, z literaturo, preko literature, literanih večerov, literarnih branj, literanih natečajev, literarnih literarnic … do tam, kjer se vprašaš, kaj sploh počneš. Niti ne "zakaj" (ker je to kljub vsemu že preveč metafizično vprašanje za kar nek preblisk v poznem popoldnevu), temveč zgolj in samo "kaj". Kaj naj bi to moje premetavanje po jeziku sploh bilo? Bi moralo kaj biti?

V začetku sem bila (kot večinoma vsak pisec) prepričana, da mora priti beseda nekje od znotraj. Pa niti ni važno, kakšna ta beseda je. Lahko je začetek ljubezenske izpovedi, lahko ploha kletvic nad družbo, lahko čista refleksija, subtilno preigravanje sebe preko drugih. V sebi pač mora imeti nekaj, kar lahko bralec sprejme, se poistoveti, zazna, da ne rečem - začuti. Potem se prej ali slej zgodi, da je takih besed lahko več, kot bi jih lahko kdorkoli sprocesiral. Vsak vendar ne more pisati, kajne? Vsaj ne tako, da bi ga lahko brali po petdesetih letih še zmeraj kot kvalitetnega avtorja. Če hoče umetniško delo kaj veljati, pač mora preživeti par let. (Pa naj ostale kriterije za kvalitetno literaturo premikamo gor ali dol, meri, ki ga postavlja čas, se ne moremo izogniti.) In kako kaj takega spisati/posneti/naslikati …?

Tukaj se po navadi pride do Izjemnih Meril za kakovostno umetnost. Beseda mora stati v pesmi z določenim namenom (Si jo dal tja zaradi ščepca ironije? Je tam, ker hočeš vzpodbiti asociacijo na 11. 9.? Ali modra v tem verzu pomeni melanholijo? Itd. itd.). Ritem mora biti premišljen - ustaljeni ljudski ritmi so cool, če jih srečaš pri Makarovičevi, sicer je bolje slediti ritmu pogovornega jezika. Metafore so dovoljene v določeni meri. Nizanju komparacij se izogibaj. Predvsem pa rimam. Seveda, rime kot najmočnejš sredstvo, ki ga redko kdo obvlada, zato črtaj. In tako dalje in tako naprej ...

Vsi ti napotki so v bistvu izjemno uporabni, sploh če želiš s pisanjem kam priti (kam točno je še odprto vprašanje, ker destinacij ni ravno veliko). Hitro pa se zgodi, da sredi teh napotkov obstojiš in buljiš v nepregledno množico literarne teorije, pregledom literarnih obdobji ter kaj se piše in kaj ne. Obstaja namreč pravilo, da imajo različni literati (in sklepam, da tudi ostali umetniki) rahlo različne poglede na umetnost pisanja. Če želiš izvedeti, kaj se ponavlja, kaj jih večina zavrača - torej imeti dejansko nek pregled nad dogajanjem, končaš sredi mehanicizma podeljevanja nagrad, trepljanja po ramenih in sarkastičnih, blagohotnih, posmehljivih kritikah "sobivajočih v centru kulture". Ob vsem tem pa seveda ugotoviš to - piše se na nek čuden način, kjer šteje objava v Literaturi, ne pa kak vpliv ima ta literatura sploh na (potencialne) bralce.

Pesem je na tak način narejena iz besed, ki v tem kulturnem okvirju pač najbolj "palijo." Da pa se kar takoj ovržem - seveda to niti približno ne velja za vse. Tisti "že uveljavnjeni" so prav gotovo tam, ker znajo. Znajo pisati, znajo obračati prave strani, v pravšnji meri kritizirati, hvaliti, se pojaviti na pravih mestih ob pravih trenutkih. Veliko pa jih je tudi takih, ki znajo samo to zadnjo. Ker pa pesmi itak ne rabijo biti preveč … (Kaj? Samosvoje? Unikatne?), tudi ni tako težko ugotoviti, kam postaviti katero besedo, da bo dišalo po moderni poezji. In na tak način se dobi množica avtorjev, ki objavljajo malo tukaj, malo tam, mogoče celo pridejo do zbirke, dobijo par nagrad, nekaj dobrih kritik in to je to. Kaj z vsem tem, ne vem. Sem tudi sama med temi priskledniki "velikih umenosti." In zato se vračam na začetek. Ne čisti, ampak vsaj blizu … tja, kjer pesem ne bi bila narejena iz besed. Ali celo vrste dejavnikov okoli. Če sem se kaj "naučila", je to, da lahko stavke prelagaš, jih krajšaš, širiš … pa bodo še zmeraj samo stavki. Samo stavkov pa ne bo nihče bral. Vsaj ne na dolgi rok.

In zakaj (da, zdaj smo tukaj) vse to napisano? Nimam pojma. Verjetno, da si zapomnim ali da se jutri primem za glavo in si mislim - kakšne neumnosti, Helena … kaj si tukaj sploh razmišljala. In zakaj za vraga spet nekaj klobasaš sama sebi? Ne vem. Še pri prvih vprašanjih sem skeptična …