Članek
Senca ponikalnica
Objavljeno Apr 25, 2015

Strah me je napisati besedo. Tako je tudi vse druge. Vendar ne bodo priznali. Besede jim tečejo z jezika kot dobro naoljene kroglice, ki šklopotajo po steklenem svetu. Počasi ga drobijo. Kroglice. Svet. Kruši se ob straneh in pada v čudovito brezčasnost, ki smo mu jo ustvarili, da bo imel po smrti kam iti. Pa to niti ni tako važno. Široke misli nikogar ne pritegnejo zares. Lažje  je brati o praznih hladilnikih. Še bolje o polnih. Ampak tisto je že znanstvena fantastika. Šunt za nižje občinstvo, ki se samozadovoljuje pred ekrani Big brotherja.

 

Gre za to, da je besed premalo. Pa to že vsi vemo. In kimamo. S praznimi obrazi povemo vse, kar ne moremo skozi pesmi. Verzi molčijo. Ali še huje - glasno kričijo čez vakuumsko stvarnost, ki požira vse zvoke. Čudim se temu, kako dobro se znamo pretvarjati, da razumemo. Da slišimo. Pa v resnici vidimo samo premikanja ustnic in včasih - če smo zares dovolj blizu - oddaljen šepet. In potem s kretnjami gluhih zblebetamo nekaj nesmislov nazaj. Sestavljamo svet v zamegljene podobe in … Ne.

 

Hotela sem mu povedati. Našla pa sem le prepad. Na levi strani stara jablana, na drugi kup paradižnikov. Vmes pa nič. Ne, ne nič … nekaj bolj kompaktnega, gostega. Se  je vleklo iz včeraj na jutri kot zadavljena kača. In na eni strani rada-te-imam in na drugi ljubim-te. Potem še v vseh jezikih in prepadi so ostajali. Včasih manjši, včasih globlji, ampak vmes ni bilo prehoda. In kako karkoli reči? Obviseti vmes in momljati nesmisle? Ali se odločiti za eno ali drugo stran ter tvegati obstanek med jablanimi ali paradižniki? Rada imam paradižnike. Narezene na tanko, da jih lahko vzameš kar z roko in potisneš celega v usta. In ljubim jablane, ko ne cvetijo. Ker je cvetni prah kljub vsemu pretežek za moja dihala. In prepadi … prepadi me privlačijo kot ribo steklo akvarija.

 

In gre za to, da je besed preveč. Utapljamo se v njih in dihamo vejice. Kot bi šlo za življenje. In mogoče gre. Ne vem. Slabo berem iz ustnic drugih. Včasih sem predaleč in megla mi seda ne trepalnice. In drugič preblizu, iz poljubov pa se na da nič razbrati. Zato se nekje na sredini ustavim. In bolščim v prazno, da bi spet našla svojo senco. Po navadi pride. Potem skupaj ponikneva. V prepad, kjer brskava za odvrženimi besedami.