3. prizor - SlivniceSilnice sveta

Osebe:

helena

Zbor

pikapolonica

(bit je očem nevidna, tudi če je bit, ker biti se ne da spoznati in to je vsa scena)

helena: mislim da sem nekaj ujela

nek vzorec

in vzorci so edina rešitev

Zbor: Biti mora urejeno.

helena: vzorec je igra in igra je svet

a veš kako preprosto je v resnici? izmislim si pravila in potem igram dokler se na zatakne

Zbor: Ne moreš igrati zgolj po lastnih pravilih. Pravila ti določa narava.

helena: kako pade in kako je pospešek pri različno težkih peresih enak

kako se dvigne in kako kri zaokroži po nečem kar ni živo

vse to je kulisa vse to je ozadje na katerega lepim svoja občutenja in potem zvenim kot prerok in sem dvignjena

in v resnici sem nič

če igraš po lastnih pravilih kako doseči da te bodo drugi opazili?

Zbor: Ne moreš igrati zgolj po lastnih pravilih.

helena: seveda imaš prav seveda

imamo iste vzorce in vzorci so zmedeni in nobenega enotnega smisla ni ker so igre samosvoje tečejo ne da bi kaj vprašale nevljudne naključne in zmedene kot so moje mislih pred ogledalom

in ker smo isto zmedeni se križamo in prepletamo igre prehajajo iz ene v drugo in vse je čudovito povezano in ničesar ni kar bi potovalo samo od sebe ker nekaj ne nastane iz nič

(od nekod se pojavi pikapolonica in se brez razmišljanja povzpne na vertikalno postavljeno bilko trave)

pikapolonica: težko težko ničesar ne razumem

Zbor: Povedati moraš v tujkah.

helena: pikapolonice so rešitev

ničesar ne postavljamo na novo ničesar ni kar bi lahko ustvarili zgolj s svojimi praznimi besedami

ne vidiš kako preprosto je v resnici? ne izmislim si pravil samo najdem jih kot najde sonce noč

in nato zaupam slepo zaupam v peresa ki padajo brez mojega vmešavanja in bodo padala tudi če izginem in se izničim in pustim pikapolonicam da zavladajo svetu

Zbor: In kakšen je zaključek?

helena: sila preprosto je vse skupaj sila preprosto