Na robu

OddajHelena ., dne 2015-03-28 ob 16:08:14

Našla sem klop na robu gozda. S pogledom na njive in novo zaplato dreves. Na drugi strani so se sprehajale srne in srnjaki. Ujela sem nekaj njihovih pogledov, potem so zbežali nazaj v gozd.

 

Počasi sem dihala zrak, težek od cvetnega prahu. Nekaj je v zraku, sem se nasmehnila in pustila, da mi veke prekrijejo oči. Hotela sem slediti zvokom, ki so plavali nad mano. Šumenje golih vej se je bojevalo s kriki otrok izpred šole in brnenjem avtomobilov. Ujela sem odmev ptičjega žrvgolenja in lastnega vzdiha. Misli so mi nepretrgano tekle na prste in noge, ki sem jih stegnila proti nebu. Če sem si obraz prekrila z rokami, sem si lahko predstavljala gola mezinca, ki se igrata z oblaki.

 

Nekaj sem iskala. Mogoče večji odmerek svetlobe. Ali čas. Pesmi sem pustila ležati na nepostlani postelji. Besede so bile neuporabne. Še stavki so se odpovedali vejicam in se prelili v slike. Cipresa in teta, ki mi govori o kolesih. Novo kolo bi potrebovala.

 

Cela veriga neznancev, ki mi razlaga jazz in blues. Poslušam Pink Floyde, poslušam Red Hot Chili Pepperse, poslušam neko žensko, ki basira skozi življenje. Pretapljam se v druge. Njihove stavke spreminjam v lastne. Dodajam svoje interpretacije. Odpovem se lastnemu jazu, da bi odkrila drugega.

 

Slike se razpršijo v abstraktne podobe iskanja. Verjetno sem se uničila. Če se pretapljam v druge, zame ne ostane nič. Samo klop. Srne so se vrnile. Njihove tanke noge so pravokotnice svetu. Sama tečem nekje mimo. Ali skozi.

 

Šele ko sem se izvila iz objema klopi, sem zagledala drevesi. Rasli sta vsaka zase, korenine so bile ločene. In potem, nekje na polovici, sta bili zraščeni skupaj, kot bi šele zdaj ugotovili, da potrebujeta naslon. Kakih dvajset centimetrov sta se tesno oklepali druga druge, malo pred začetkom krošnje sta se ločili. Nejeverno sem sledila z dlanjo deblom. Sta dve? Je ena? Ali se zadevedata, da si delita misli? Sta se ustrašili povezanosti in sta se zato spet razcepili? Poskušala sem si zapomniti vsako prasko na njunih deblih in medtem nezavedno prelagala metaforiko v možganih.

 

Po desetih minutah sem šla. Možnosti je bilo preveč … ali premalo. Prišla bom nazaj, sem se odločila.

 

Zdaj bi morala nazaj … besede so neuporabne, kajne? Molčeče zgodbe pa povedo preveč …

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
9
Ljuba Rebolj
0
Mar 29, 2015
Helena :)
#9
Helena .
1
Mar 29, 2015
Ljuba, hvala ;)
#8
Ljuba Rebolj
1
Mar 29, 2015
lep zapis, poln razmišljanj ... Zelo mi je všeč ... <3
#7
Helena .
2
Mar 29, 2015
Se strinjam. Ampak saj ne gre za to, da bi čutili KOT oni, ampak da bi potrdili sebe skozi njih, seveda skozi svoje interpretacije ...

Ne vem, se še lovim, kje, kako, zakaj ... in res, včasih drevesa pomagajo. :)
#6
Lara Arh
0
Mar 28, 2015
Dovoljeno nam je toliko, kot si dovolimo. Je pa eno dejstvo, na kar me je mož opozoril - Nikakor in nikakor ne moremo čutiti kot oni. Živimo zgolj lastne interpretacije le-tega.... to pa je iz mojega vidika tisto, kar nas dela parazite ali pa tudi ne. Preživela sem celotno mladost v smeri preverjanja lastnih interpretacij.... mhm... dvomov nikdar konec. Obstaja pa dejstvo... Vse, kar se v naravi nahaja je cool. Tudi paraziti. Navsezadnje gre vedno in vsepovsod za simbiozo. Nekdo mora dovoliti parazitu, da na njem parazitira, sicer zajedalskost ne bi obstajala... V naravi najdeš vse odgovore ;)
#5
Helena .
2
Mar 28, 2015
Točno to mene že lep čas muči ... nam je dovoljeno "biti"/čutiti preko drugih? Je to vdiranje? Ali uničevanje samega sebe? Kje se končam jaz in se začne nekdo drug? Se zdi ta "lastni jaz" tako opevan, da pozabljamo, kako zelo nas gradijo drugi ...

Neee ... ti kar napiši ... me zanimajo še drugi pogledi. :D Navdušena, da še koga to zanima. :)

Na kavo pa z veseljem. :)
#4
Lara Arh
1
Mar 28, 2015
Joooj, Helena.... tebe bi pa prav rada spoznala... v zadnjih dneh se ukvarjam s podobnimi dvomi... Koliko sem parazita in čutim preko ostalih, ker sem nad lastnim čutenjem že zdavnaj obupala.... Je to dobro, je to slabo ali zgolj oblika preživetja?... Še bi lahko naštevala... Sem pa imela ravno v mislih spisati en blog o tem, ki bi slonel na sicer trapastem filmu Wild Orchid z Mikey Roorkom v glavni vlogi, ki pa mi je ostal nekako skozi vsa leta zasidran, ker sem se nekako zrcalila v tej njegovi "zajedalski" vlogi ;) :) :)

Odlično spisano. Odpovedujem se lastnemu blogu, bila bi pa srečna če pristaneš in greva enkrat na neobvezujoč kafe.
#3
Helena .
2
Mar 28, 2015
Hvala :) sem poetičnosti še dodala slike oz. "materialne dokaze", da mi ne bodo slučajno očitali izogibanja realnosti ;)
#2
Liza Whiteapple
0
Mar 28, 2015
Zelo poetično :) (je rekla presenečeno in se začudila kako to, da je šele zdaj odkrila njene tekste)
#1
Helena .
Helena .
Objavil/a 2015-03-28 16:08:14 (Mar 28, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj