Zdaj bi lahko napisala karkoli. V tem sestavku, ki bo utonil v poplavi drugih besed, bi lahko stali palčki pred lepo urejenimi hišicami, leni mafijski šefi ali pa mamica, ki trenutno poskuša utišati sinčka. Lahko bi bila zgodba, brez pomena … kar tako, ker sem zmožna spacati nekaj stavkov, ki si vsaj približno sledijo. Lahko bi bil to celo moj hvalospev, zakrit v vrsto napak in izpovedi vsakodnevnih zajtrkov. Lahko bi bila kritika. Uničujoča, polna tujk, ki bi udarjale po navideznih gordijskih vozlih.

Ni omejitev. Kot neznanka imam pravico na internetno mrežo zalimati vsak drek v svoji glavi. Seveda bi prej ali slej sledile sankcije. Mogoče kakšna obtožba sovražnega govora, pa še tej bi se lahko izognila, če bi imela dovolj puhlih argumentov za Svobodo Govora. Če bi bila dovolj pikantna, bi se lahko nadejala celo nekaj udarcev nazaj - verbalnih seveda - ki bi me popolnoma osmešili, vsak mimoidoči pa bi se lahko pošteno nasmejal "intelektulanim žaljivkam" oz. valjanju v blatu "mislecev".

Pa niti ni važno, kakšne posledice bi imelo nekaj besed, saj so le besede, kajne? Štejejo dejanja, si zmeraj znova ponavljamo bolezensko apatični Slovenci, kot bi hoteli upravičiti zakone Vsakoletnega štetja muh, Prebiranja modrosti v travi in Obveznega (!) vljudnostnega jutranjega prepira s sosedi. Ma kakšni blogi? Ma kakšna blefiranja modrostnežev, ki jim ni preostalo drugega kot pa dnevno udarjanje po "priznanih novinarjih"?

Ne, ne, ne, ne …

Seveda moramo govoriti. A sploh veste, koliko je tem? Koliko polemik, ki dnevno krožijo po z antidepresivi nafilanimi možganih? In vse to moramo rešititi … Vam rečem, še časa nam bo zmanjkalo. Vse nekoč tabuizirane teme je treba potegniti izpod preproge in premlatiti, dokler ne bo ostalo samo nekaj prahcev, ki jih bo odpihnil veter. Geje, lezbijke, pedofile, Cerkev, Boga, evtanazijo, ministrice v tigrastem vzorcu, družinsko nasilje, seks, pljučnice, shizofrenijo, avtiste, mazohiste, lisice v posteljah, otroke z enim prstom, otroke s petnajstimi prsti … pa zapite profesorje, neumne avtomehanike - čisto vse moramo "spucat". Načrt je približno tak, da pretresamo in drezamo, potem pa bomo videli, kaj se zgodi. Po navadi je posledica kaka peticija, protest, malo kašljanja, kihanja … in potem - jasno - je na vrsti nova tema. Ker jih je toooliko. Toliko sranja na tem svetu, da ubogi okoljevarstveniki ne utegnejo graditi čistilih naprav.

Samo, da imamo, kaj za počet, kajne? Ker dolgčas je smrt človeku. V dolgočasju se ljudje spomnijo svega-i-svašta in zato, je takrat fino kaj pretresat. Pomest. Dvignit prah, ki se bo nato čez dan usedel nazaj. Plujemo nekje po površju in prelagamo odpadke, ki nam jih nosi voda. Poberemo ven plastično škatlo pa stekelnico, jo vržemo v koše "za reciklažo" in to je to. Plovemo s svojim čolničkom in se izogibamo pogledu v globino. Ker tam zagotovo ni ničesar. Tam je sama tema, tja ne moremo, ne smemo. Je že čisto dovolj smeti tukaj, kjer jih lahko vidimo, zakaj bi silili globlje? Ni važno, od kod prihajajo smeti. Kdorkoli se spusti malo nižje že velja za čudnega mistika, ki bluzi v prazno. Pač ni dovolj empiričnih dokazov. Tam ni ničesar, kar bi lahko prijel, stisnil za vrat in rekel - aha, zdaj pa te imam.

Bi naj bili družba, ki si ne zatiska oči pred grozotami. V to te prepričujejo vsi mediji, intelektualci, celo pisatelji. Govori, piši o čemer ti je volja. Velja celo neko podtalno pravilo, da tisti, ki dnevno ne omeni novega škandala in mu prida svoje tako-izvirno mnenje, velja za "neizobraženca". Ja, kje pa ti živiš? te prej ali slej vprašajo, ko neumno utihneš v pogovoru o plači neke ministrice. Pa kako ne vidiš, kako nedopustno je to? Pravičnost! Pravičnosti nam manjka!

Po navadi se takrat vprašam, če ta oseba sploh ve, kaj naj bi ta pravičnost bila … Od kod naj pride in zakaj ravno od tam. Pa raje takrat utihnem. Za neizobraženo pa res nočem veljati …