Se sprehajam gor in dol po besedah.

Ves čas imam v mislih, da sem le naivna šrudentka. Niti "diplomirana" še ne stoji pred mojim imenom. Tu in tam podarim lajk. Skrolam.

Zmajem z glavo. To ne paše v moj koncept dojemanja sveta. Vedno večkrat samo preletim besedilo in se sprašujem, kje za vraga so našli takšna prepričanja. Včasih so tehtna, včasih gre le za prazno blebetanje polno jaz-ov in sovražnih-ti-jev.

Skrolam. Kaj sploh počnem tukaj?

Vsi imajo veliko za povedati. Večinoma gre za skrajnosti, ki se potem skozi val besed razlijejo v neko splošno prepričanje. Berem. Odkimavam. Ali jaz ne vem, kaj je svet, ali pa so oni zleteli s poti. Ne premorem toliko samozavesti, da bi vrsto izkušenih ljudi označila za izgubljene. Verjetno še ne gledam dovolj časa skozi okno, da bi opazila vse krivice in nepoštena dejanja, ki jih povzročajo neki tuji ljudje na odru burkežev. Verjetno jih še ne gledam dovolj dolgo, da bi razumela velikost njihovih dejanj. Verjetno sem vzgojena v preveč vsakodnevnem okolju. Verjetno bom prej ali slej spregledala, kako pomemben je Človek in koliko bremena si naloži vsak dan, da bi upravičil svoj véliki Č. Verjetno bom takrat znala dostojno preklinjati in pisati uničujoče kritike novega zakona št. 583869735. Verjetno bom takrat razumela, kako velik je prepad med moškim in žensko in kako nedopustno je enakopravno dojemanje homoseksualcev. Mogoče bom takrat imela filozofijo za prazno govorjenje, ki je daleč od sveta, v katerem je pomembna cena nafte in vsakoletno zbiranje feminstk. Verjetno se bom takrat naučila na pamet vse možne ideologije in znala pod vsako naštetiti nekaj znanih Slovencev. Verjetno bom znala dostojno mahati z rokami ob religioznih vprašanjih in novih napovedih večdnevnega sneženja. Verjetno bom obvladala pogovore Kako pa kaj žena?, Danes pa je mrzlo. Verjetno bom takrat dojemala svet bolj resno. 

Zaenkrat pa samo skrolam. In si ponovno zabeležim v dno možganov - ljudje smo čudna bitja.